Savinka Geratič je ena od redkih žensk, ki je skoraj tri desetletja svojega poslovnega življenja preživela na vodilnih mestih v gospodarstvu. Poleg tega je bila tudi prva ženska s Koroške, ki je prejela nagrado Gospodarske zbornice Slovenije, znana pa je tudi po tem, da ne leporeči in vselej pove, kar misli. Neposredno in naravnost.
Dobili ste nagrado GZS za leto 2008 in postali prva ženska na Koroškem, ki je prejela to prestižno priznanje za gospodarstvenike. Za vami je nagrado prejela še Mojca Kert, potem pa se ženski del kluba nagrajencev že zaključi. Kakšni so razlogi, da ste ženske pri teh nagradah v manjšini?
Saj tudi direktoric nimamo veliko, mar ne?
Na Koroškem vas zasledimo leta 1990, ko ste prišli v Gorenje Fecro. V Gorenju ste bili zaposleni že prej, pozneje tudi v podjetju Hmezad Inženiring v Žalcu, kjer ste vodili oddelek ekonomike, v EMO Celje pa izvozni oddelek.
Da, vse življenje se ukvarjam z izvozom, saj je to edina pot do prosperitete.
Veliko prelomnico ste doživeli v preoblikovanju Gorenje Fecra v NIEROS Metal, kjer ste postali solastnica in tudi direktorica. To so bile drzne poteze, ki pa so se na koncu obrestovale. Kako gledate na vaše obdobje, ki ste ga preživeli v podjetju NIEROS?
Teh 27 let vodenja podjetja je bilo izjemno bogatih in pestrih. Z izjemnimi sodelavci, ki so bili zelo zvesti naši tovarni, smo doživeli in preživeli veliko vzponov in padcev. Najhujša sta bila zlom jugoslovanskega trga in stečaj nemških lastnikov. Ker pa smo gospodarili zelo preudarno, smo preživeli tudi slednjega. Sedaj smo že 18 let samostojni. Tovarno smo posodobili, kolektiv pomladili. Imamo močno razvojno skupino, zato lahko naše visokokakovostne izdelke prodajamo po vsem svetu.
Naše podjetje je moj tretji otrok, sodelavci pa moja druga družina
Pravite, da ste značajsko krizni menedžer. Ali je pri takšnem kriznem menedžeriranju tudi veliko adrenalina? Hitre, včasih drzne poteze, delo prek celega dneva?
Brez tega pač ne gre. Poslovneži smo visoko motivirani ljudje. Kaj pa nas motivira? Najverjetneje želja po uspehu. Mene osebno zelo ženeta občutek odgovornosti in pa seveda želja dokazati, da zmoremo. Naše podjetje je moj tretji otrok, sodelavci pa moja druga družina. In zanje sem odgovorna jaz – to je veliko breme, a prinaša tudi veliko radosti.
Kateri del vašega poslovnega življenja je bil najbolj vznemirljiv, naporen, stresen?
Najtežji so bili trenutki, ko sem izvedela za stečaj nemškega koncerna, saj nisem vedela, ali bodo vsi deležniki (banke, dobavitelji in sodelavci) pripravljeni še enkrat rešiti podjetje. Najbolj vznemirljiva pa so bila pogajanja z Nemci, ko so nasproti mene, mlade in neizkušene, sedeli sami zreli poslovneži in odvetniki, pa še politično okolje nam ni bilo naklonjeno.
Danes imate poslovno svetovanje, bogate izkušnje prenašate tudi na mlade. Kako mlajši rodovi stopajo v svet podjetništva? Ali naš izobraževalni sistem naredi dovolj na tem področju?
Eno je teorija, drugo pa praksa. Podjetnosti se (ne-)učimo že v ranem otroštvu. Mislim, da je naš način vzgoje napačno usmerjen. Vzgajamo pridne otroke. Vendar – ali vodi pridnost kot vrednota do uspeha ali do zadovoljnega šefa? Mladini primanjkuje želje po uspehu in samozavesti. Niso samostojni. Vse dokler bodo mame spremljale otroke na razgovore za službo, mladi ne bodo sposobni prevzeti odgovornosti zase. Žal je postal »kavčing« najbolj razširjena zvrst športa, ki jo starši intenzivno podpirajo.
Žal imamo opravka z izgubljeno generacijo
Ali imajo mladi, s katerimi delate, dovolj idej in volje, da se podajo na samostojno podjetniško pot? Ali morda opažate, da bi se jih veliko najraje zaposlilo v kakšni javni službi, kjer bi dočakali upokojitev?
Problem je v starših. »Hodi v šolo, da ti ne bo treba delati.« Ali intelektualci res ne delamo?! Je to napotilo otrokom tvorno? Star pregovor pravi: »Brez dela ni jela«. Veliko mladih je prepričanih, da se ne splača delati, ne zavedajo pa se, da je kruh na njihovi mizi rezultat dela njihovih staršev. Žal imamo opravka z izgubljeno generacijo, saj ima napačne vrednote oziroma napačen pogled na svet. Pa smo spet pri starših (tudi učitelji so starši)! A na koncu tunela je luč. Prihajajo mladi z zdravimi pogledi na svet.
Že nekaj mandatov ste članica Upravnega odbora GZS Območne zbornice Koroška. Kako ste spremljali življenje in razvoj te zbornice, ki sedaj praznuje 50 let? Življenje zbornice po svoje odslikava tudi življenje gospodarstva v tej regiji.
GZS Območna zbornica Koroška je organizacija, ki se ves čas vključuje v aktualna dogajanja in pomaga ustvariti do gospodarstva prijazno okolje. Številna podjetja so po uvedbi prostovoljnega članstva zapustila naše vrste, ker se jim je zdelo, da nimajo nobenih koristi. Pa ni res. Povezani smo močnejši. Bitke, ki jih zbornica bije z državno upravo, ki rada pozablja, da je uspeh države odvisen prav od uspešnega gospodarstva, so številne in potekajo na mnogo področjih. Včasih smo pri tem uspešnejši, drugič pa manj. Ker pa se ne obešamo na velik zvon, zaslug gospodarske zbornice ni videti. Lep primer je ponovna uvedba vajeništva.
Intervju je bil objavljen v priložnostni publikaciji ob 50. obletnici delovanja GZS Območne zbornice Koroške – DOM KOROŠKEGA GOSPODARSTVA.
