Da življenje Franca Komarja iz Mežice ne bo običajno, z rožicami postlano, je bilo jasno že ob rojstvu; rodil se je namreč brez leve roke. Kako se spoprijeti s takšno življenjsko oviro, si zdrav človek zelo težko predstavlja. Franc pa je življenje zajel z veliko žlico – daleč od tega, da bi se smilil samemu sebi – in živi tako, kot da sploh ne bi bil invalid. V življenju je dosegel celo uspehe, kakršnih je zmožen malokdo. Čeprav brez roke, je začel pri šestih letih smučati in na snežnih strminah postal pravi as. Trikrat je nastopil tudi na specialnih olimpijskih igrah, leta 1976 na Švedskem, nato 1980. na Norveškem, leta 1984 pa je iz avstrijskega Innsbrucka prinesel celo bronasto medaljo v kombinaciji. To je bila na specialni olimpijadi prva zimska kolajna za Jugoslavijo. Franc, ki je hodil v službo kot neinvalid za polni delovni čas, med delom je plezal tudi po lestvah in vse opravil kot njegovi zdravi sodelavci, še danes ponosno pokaže medalje in spregovori o uspehih.
Šport invalidov v drugorazrednem položaju
Franc, vaši zlati časi smučanja segajo v 70. in 80. leta prejšnjega stoletja. Takrat so bili povsem drugačni časi za šport, predvsem v zimskih disciplinah se je kazala neposlušnost države do športnikov.
Pri nas na Koroškem je bilo precej težko. Invalidskega kluba sploh nismo imeli, ta je nastal pozneje. Kot otrok sem smučal in treniral s smučarji iz mežiškega smučarskega kluba. Sicer je takrat Zveza borcev Slovenije v šport uvajala veliko invalidov, predvsem vojnih; za to so namenjali tudi veliko denarja, organizirali so celo tečaje v Kranjski Gori, katerih sem se tudi sam udeležil.
Pa danes še spremljate olimpijske igre?
Navadne že, specialne olimpijske igre pa bolj poredko. Zanje tudi ni takšnega zanimanja in toliko televizijskega prenosa kot pri navadnih. Ko sem sam tekmoval, je bil pri nas to še bolj tabu, medtem ko so Avstrijci, Francozi ali Švicarji neposredno prenašali specialna tekmovanja. Spomnim se leta 1984, ko je dobitnik zlate olimpijske kolajne med invalidi dobil naziv športnika leta v Avstriji. Avstrijci imajo pestro paleto športnikov, med katerimi lahko vsako leto izbirajo, pa so izbrali prav invalida.
Se je v tistih časih kdaj zgodilo, da bi tudi v Sloveniji oziroma Jugoslaviji naziv športnika leta prejel invalid?
Kolikor vem, ne. Šport invalidov je bil in je še vedno na drugorazrednem položaju. Čeprav se mora športnik invalid že pri osnovnih opravilih bolj potruditi, kaj šele pri športu. Jaz sem se sicer brez roke že rodil in sem se skozi odraščanje že navadil živeti brez nje. Tako se mi godi precej lažje kot pa nekomu, ki postane invalid pozneje v življenju.
Nihče ga ni obravnaval kot invalida
Ste se kot invalid v službi in nasploh v življenju srečevali z drugačno obravnavo, mogoče celo diskriminacijo?
Zaposlil sem se kot neinvalid in delal na terenu, plezal sem po lestvah in nihče mi ni rekel, da tega zaradi invalidnosti ne morem ali ne smem početi. Vse življenje živim kot običajen zdrav človek, tudi določenih invalidskih ugodnosti ne koristim, kot je denimo upravičenost od plačevanja cestnine. V mlajših letih sem z drugimi fanti običajno igral tudi košarko. Nihče me ni obravnaval kot invalida, tudi nadrejeni v službi ne.
Ste imeli v službi težave, ko ste želeli kakšen prost dan za trening ali celo olimpijado?
Zaradi smučanja nisem dobil kakšnega prostega dneva, če sem šel na državno prvenstvo ali kakšne priprave, sem moral dati svoj dopust. Drugače je bilo v Kranju ali Ljubljani, tam so bili športniki prosti, na Koroškem pa za šport ni bilo posluha.
V Jugoslaviji še ni bilo profesionalizma v zimskih športih, to se je verjetno kazalo tudi v odnosu delodajalcev do zaposlenih. Ste imeli tudi kakšen sprejem, ko ste se z medaljo vrnili z olimpijskih iger?
Ne, kje pa. Povabljeni smo bili le v Beograd, kjer nam je eden od Titovih generalov podelil priznanja. Lahko bi bilo drugače, če bi ljudje drugače razmišljali.
Tudi s finančnega vidika za športnike niso bili najbolj rožnati časi. Kako ste si financirali opremo?
Opremo smo dobili zastonj. Oblekli so nas od glave do peta. Sami smo odšli v Elan in smo si izbirali smuči. V času, ko smo bili na olimpijskih igrah, smo dobili celo dnevnice.
Z obema rokama si še čevlja ne bi znal zavezati
Kaj pa vaše prve smuči? So bile delo Tomaža Šipka, kot pri večini koroških smučarjev?
Prve smučke mi je podaril sosed. Takrat na smučeh še ni bilo kakšnih okovij in varoval, bile so precej bolj nevarne kot sodobne. Starši niso bili ravno navdušeni nad mojim smučanjem, saj sem bil star komaj okoli šest, sedem let. Bali so se, da se ne bi poškodoval. Prve Šipkove smuči pa sem dobil pozneje pri klubu v Mežici.
Ste ob odhodu na olimpijske igre vedeli, da ste tako dobri, da se lahko vrnete s kolajno?
Na prvih dveh olimpijskih tekmovanjih je bilo pomembno, da se udejstvujemo. Rezultat ni bil tako pomemben. V Jugoslaviji sta bila bolj v ospredju nogomet in košarka, a so nas vseeno spravili na olimpijado, da smo bili vsaj prisotni. A če si že enkrat tam, ne boš gledal v zrak, ampak imaš željo nekaj pokazati. Trenerji so nam svetovali, naj ne gremo na vse ali nič, namreč vsaj nek rezultat, tudi slab, je bolje kot nič. Če bi nekajkrat odstopili, bi v Beogradu rekli, da se nas ne splača financirati.
Ste se med smučanjem tudi kdaj poškodovali? Glede na to da ste smučar brez roke, je verjetno težje obdržati ravnotežje ali preprečiti padec.
Ne, nikoli. Tako sem se navadil na življenje brez roke, da si z obema še čevlja verjetno ne bi znal zavezati. Naredili so mi protezo in me poskušali naučiti uporabe, a nikakor ni šlo. Na tečaj uporabe v rehabilitacijski center Soča sem jo prinesel pod pazduho. Bolj mi je bila v napoto kot v korist.
Jon Petek
