Že ob vstopu v Koroško hišo na Muti začutimo pristno koroško domačnost. Kamnita tla, lesene mize in stoli, na stenah stare koroške slike in fotografije, na policah predmeti, ki zaznamujejo regijo. Ko pa na mizo dobimo domač kruh, mežrle, ajdove žgance ali pohorski lonec, pa je slika popolna. Helena Kresnik Pažek s Koroško hišo daje Dravski dolini in Koroški tisto, kar je za identiteto regije nujno – pridih pristnosti in domačnosti, ohranjanje kulturne in gastronomske dediščine ter drugačnost. Trud njene družine ne ostaja neopažen. Koroška hiša je prejemnica dveh zaporednih nagrad Zlata ponev, prav tako je po izboru bralcev Slovenskih novic prejela naziv najbolj priljubljene restavracije v Sloveniji. Kljub vsemu pa Koroška kot turistična destinacija ostaja neopažena, s tem pa tudi koroška kulinarika. Kot pravi Helena, bo moralo preteči še veliko vode, da bo Korošcem na kulinarični zemljevid Slovenije uspelo postaviti pristno koroško jed.
A Helena vidi priložnost v celostni turistični ponudbi, pri čemer obiskovalec Koroško vidi in okusi. Prihodnost vidi v gastronomskem turizmu z dodatkom kulturne dediščine. Koroška hiša skupaj z domačijo Gora pod lipo in kovačijo Pri Kovaču nudi tridnevno kulinarično razvajanje. Gost spi v koroških »štiblcih«, uživa v koroški kulinariki, ob tem pa si ogleda kulturne in zgodovinske znamenitosti, ki jih Koroška ponuja. In ravno takšno povezovanje, pravi Helena, je prava pot do obuditve turizma v regiji.
Korošci smo zrasli na »repni župi«
Koroška hrana je v osnovi preprosta. Naši predniki niso bili gospoda, večinoma so bili to kmetje, železarji, rudarji … To se odslikava tudi v koroški kulinariki. In če danes pogledamo ponudbo koroških restavracij, na menijih ne vidimo pristne koroške hrane, kaj šele, da bi jo lahko naročili kje drugje v Sloveniji. Zakaj je po vašem mnenju temu tako?
Res je, zrasli smo na »repni župi« (smeh). Koroška hrana zahteva veliko priprave. Lažje je vreči zrezek v ponev in si gotov, kot pa pripraviti mežrle, pri čemer moraš vse sestavine prej skuhati, zmleti, umešati in dati peči. Že ob naštevanju se sliši, da ni malo dela. A z dobro organizacijo in željo pri tem ni težav.
A nekatere slovenske jedi, ki so značilno regijske, denimo gorenjska kranjska klobasa, so trdno zasidrane na kulinarični zemljevid Slovenije in Evrope. Koroške hrane ni nikjer.
Moralo bo preteči kar veliko vode, da bi Korošcem uspelo postaviti svojo jed v širši prostor. Prvobitno bi jo morali znati postaviti v svoj prostor, v regijo, da bi bilo mogoče vsaj tri ali štiri značilne koroške jedi naročiti v najbolj pomembnih koroških restavracijah. Šele potem bi lahko ta ideja šla izven meja Koroške. Ko turist pride v Slovenijo, ne loči med Korošcem, Štajercem ali Prekmurcem, a če je na Koroškem nekajkrat jedel dober mežrle, bo to zahteval tudi drugod. Dokler imamo na Koroškem samo eno ali dve gostilni, kjer ponujamo pristno koroško hrano, povpraševanja drugod po Sloveniji ne bo.
»Nagrada daje obvezo in odgovornost do tistih, ki so nas izbrali.«
Ste dobitnica druge zaporedne Zlate ponve. Kaj vam pomeni ta nagrada?
Ko smo jo prvič prejeli, sem bila zelo zadovoljna, ker je bil prepoznan naš trud, 13 let trdega dela. Ko smo prejeli drugo, sem že v nagovoru povedala, da so se besede »ne smeš spati na lovorikah« postavile v realnost. Glavno vprašanje je, kaj lahko v razmahu enega leta, od ene do druge ponve, narediš drugačnega, na kak način stopati naprej brez ponavljanja in z drugačnostjo. Kljub vsemu je gostinstvo toga dejavnost, kjer spremembe niso nagle.
Torej vas je nagrada spodbudila, da nadaljujete še z večjim tempom?
Nagrada daje obvezo in odgovornost do tistih, ki so nas izbrali, da še naprej dokazujemo, da smo vredni nagrade.
Računate tudi na tretjo zaporedno Zlato ponev?
Po duši sem zbiratelj … (smeh)
Ste profesorica likovne pedagogike. Kako to, da ste se odločili za delo v gostinstvu?
Nekatere življenjske poti so vnaprej začrtane. Že ko sem začela učiti na šoli v Breznu, sem si rekla, da bom učila deset let, potem pa grem drugam. In res je bilo tako. Mislim, da je ta pot prava – dana mi je bila možnost za izziv. Z možem sva imela možnost postaviti Koroško hišo od temeljev in že ob začetku gradnje sva točno vedela, kaj želiva: imeti domačo koroško gostilno, v kateri se bodo ljudje dobro počutili, kjer bo imel gost občutek, da je doma. To je bilo najino vodilo.
Kako hudi so bili porodni krči Koroške hiše? Se je muška kulinarična novost prijela že na začetku ali ste se morali boriti, da ste se obdržali, utrdili na trgu in prišli med ljudi?
Ni bilo preprosto. Naša hiša je naš otrok in z vsakim otrokom so bolezni neizogibne. A ko preboliš bolezen, dobiš neko odpornost. Če se uzrem 15 let nazaj, je bilo zelo kritično obdobje – prvi gospodarski razcvet in nato kriza. Prvotno smo postavili Gostilno pri Lipi s tem, da smo besedo gostilna registrirali z veliko začetnico, ker smo želeli vrniti pomen besedi. Od začetka je bila v ospredju koroška gastronomija, sčasoma pa smo prerasli v turistični produkt, ob 10. obletnici smo postavili tudi strategijo tega.
Vsak krožnik je umetnost
V Koroški hiši imate tudi galerijo. Kaj lahko vidimo v njej?
V galeriji se razstave odvijajo zelo raznoliko, vedno nam je nekaj dano na pot. Ne načrtujemo vnaprej, kaj bomo pripravljali, tudi načrta, koliko razstav letno bomo pripravili, nimamo. Razen za lansko prireditev Zlata ponev smo načrtovali razstavo slikarja Benjamina Kumpreja, ker imamo z njim kar nekaj vzporednic: na Lešah je sosed moje babice, bil je moj profesor na gimnaziji, v naši galeriji pa je razstavljal dela starih žlic, svetilk, ponev, ki so sovpadali s konceptom podelitve Zlate ponve. Ta umetnost se je prek slik krožnikov in ponev prepletala z nagrado samo. Razstavljavcev je bilo že precej, imeli smo tudi čudovito razstavo iz Makedonije.
Pa sami še najdete čas za umetniško ustvarjanje?
V preteklosti je bila prva umetnost, kako preživeti (smeh). Hvala bogu se je ta umetnost izpolnjevala z vsakim krožnikom in dejansko je vsaka novo postavljena jed, vsak krožnik, umetnost. Sama likovna umetnost pa zaenkrat počiva, tu in tam se utrne kakšna iskrica. Tudi ta čas slikanja in kiparjenja bo še prišel.
Koroška se na področju turizma počasi prebuja, vedno več je takšne in drugačne turistične ponudbe. Se vam pri turističnih nočitvah to pozna? Kaj lahko Korošci storimo, da bi turistični razvoj še bolj vzbudili?
Jaz sem hvaležna vsakomur, ki je pristavil kamenček k temu mozaiku turizma na Koroškem. Želim si, da bi bil turist pri vsakem koroškem ponudniku zadovoljen, ker bo potem iskal tudi druge koroške destinacije. Ne pričakujem, da bo en gost prišel vsakokrat k nam, tudi sama jih vedno pošiljam širše okrog po regiji, da občutijo krajino. Če bi vsi delovali na tak način, bi se število turistov na Koroškem hitreje povečevalo. V slovenskem prostoru je poplava turizma, do naše regije pa jih težko pripeljemo. Mislim, da je ključ v povezovanju. Brez dvoma pa imamo prihodnost, velike rezerve in potencial so še na tem področju.
Jon Petek
