Letošnje leto kultura na Prevaljah obeležuje več pomembnih obletnic. Mineva namreč 90 let, odkar je celovška Mohorjeva družba zapustila začasni dom na Prevaljah, prav tako je 20. obletnica delovanja Kulturnega društva Mohorjan in 20 zaporednih let prirejanja memoriala dr. Francu Sušniku s Sušnikovimi dnevi. Ustanovitelj društva Mohorjanov, ki so si ime nadeli po Mohorjevi družbi, pa je Jožko Kert, izjemno pomemben koroški kulturnik. Brez Jožka, gonilne sile Mohorjanov in ustanovitelja pevskega zbora Vres, bi bila danes kulturna slika Prevalj najverjetneje nekoliko drugačna. Samo podatki, da so Mohorjani v dveh desetletjih delovanja organizirali skoraj 600 prireditev in sodelovali z več kot 100 pevskimi zbori, pove, da je njihov doprinos h kulturi v Mežiški dolini in prav tako v širši Koroški nadvse bogat. Z Jožkom Kertom smo se za nedeljski intervju pogovarjali o dosežkih Mohorjanov, Mohorjevi, zborovskem petju in njegovem glasbenem ter kulturnem ustvarjanju.
»Tako kot svet glasbe je tudi kemija nek čudovit, čuden in čaroben svet.«
Jožko, ste inženir kemije, celotno kariero ste bili zaposleni v laboratoriju ravenske železarne, poleg tega pa ste se že od študentskih let aktivno kulturno udejstvovali. Kemik in ob tem še zborovski pevec, velik kulturnik – kombinacija, ki je ne srečamo vsak dan.
Mislim, da v življenju ni treba ločiti poklicne smeri človeka od njegove osebnosti, nagnjenj in pripadnosti nekemu svetu. Že kot otrok sem stopal po pestri glasbeni poti, igral sem klavir in pel v pevskih zborih. Pri 15 letih sem stopil na kor prevaljske fare. Tudi pozneje, ko sem začel s študijem, sem bil član Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič. Že od malih nog sem bil torej usmerjen v svet kulture s poudarkom na glasbi, ki me spremlja vse življenje. Kot dijak sem razmišljal o študiju glasbe, vendar nisem imel srednje glasbene šole, ki je bila predpogoj za glasbeno akademijo. Študij kemije me je navduševal; tako kot svet glasbe je tudi kemija nek čudovit, čuden in čaroben svet.
Omenili ste, da ste igrali klavir, ob tem pa moramo dodati, da je bil vaš prvi učitelj Lojze Lebič. Kako je prišlo do tega, da vas je poučeval prav on?
Lojze Lebič je bil takrat maturant, ko sem si jaz želel igrati klavir. Bili smo sosedje in prosil sem ga, ali bi me lahko začel učiti. Bil je moj prvi učitelj, še danes se dobro spomnim najine prve ure – z lepilnim trakom je na tipke nalepil listke, na katerih so bili zapisani toni, da sem jih lažje usvojil. Pozneje, v glasbeni šoli, sem se učil pri učiteljici Miri Stres, ki je bila odlična pedagoginja, učiteljica klavirja in zborovodkinja šolskega pevskega zbora. Stresova je na Prevaljah pustila močne sledi na pevskem področju in pri glasbeni vzgoji otrok.
»Če se mlad človek zastrupi s petjem, ta strup deluje vse življenje.«
Od kod to vaše veselje, lahko rečemo kar ljubezen, do zborovskega petja?
Mogoče so to, kot se reče danes, neke genske zasnove. Stric je bil namreč odličen pevec, tenorist. Mislim pa, da so k temu največ prispevali Mira Stres pa tudi kateheti na Fari, s katerimi smo kot otroci prepevali. Če se mlad človek zastrupi s petjem, ta strup deluje vse življenje.
Sodelovali ste pri veliko pevskih zborih, nekaj ste jih tudi ustanovili.
Sprva sem pel pri gimnazijskem pevskem zboru, v študijskih letih pa pri APZ Tone Tomšič. Ko sem se vrnil iz Ljubljane, brez petja seveda nisem mogel živeti. Na Prevaljah je v tistih časih deloval Zbor izpod Uršlje; takratni zborovodja Marjan Trdina je prenehal z vodenjem zbora, jaz pa sem nastopil kot njegov naslednik. Leta 1971 smo ustanovili Moški pevski zbor Vres, ki sem vodil dve desetletji. To obdobje je bilo izjemno bogato, lepo in polno doživetji. Seveda je bilo ob tem tudi veliko težav, skrbi in dela, vendar ostanejo in štejejo predvsem lepi spomini na res izjemno bogato pevsko dejavnost.
Zbor Vres deluje še danes. Se je od časov vašega vodstva pa do danes precej spremenil?
Za mano je zbor prevzela zborovodkinja Almira Rogina, ki ga je prav tako vodila 20 let, danes pa ga vodi Helena Buhvald Gorenšek. Zbor je ponovno povzdignila na visoko kakovostno raven, dosega namreč lepe uspehe z nastopi na tekmovanjih. Je eden redkih zborov v Sloveniji, ki ohranja kakovost moškega zborovskega petja, ob tem pa uspešno premagujejo tudi starostno strukturo v zboru – vsako leto jim uspe pridobiti nekaj mladih fantov, ki so pripravljeni stopiti v pevske vrste.
Na današnji dan, 3. decembra, pred 90 leti, je Mohorjeva zapustila zatočišče na Prevaljah
Poleg Moškega pevskega zbora Vres ste tudi ustanovitelj Kulturnega društva Mohorjan, ki je imensko povezano z Mohorjevo družbo. Imate tudi kakšne vsebinske povezave?
Znano je dejstvo, da je Mohorjeva družba od leta 1919 do leta 1927 delovala na Prevaljah, ker je bila zaradi političnih pritiskov nemških nacionalistov prisiljena zapustiti Celovec. Našla je zatočišče na Prevaljah, v teh osmih letih delovanja pa je natisnila okoli dva milijona knjig. Zaradi odmaknjenosti od Ljubljane in drugih slovenskih kulturnih centrov se je takratni odbor Mohorjeve odločil, da leta 1927 zapustijo Prevalje. To se je dogajalo ravno v prvih dneh decembra, ponekod se omenja datum 3. december. Od ustanovitve leta 1851 v Celovcu pa do danes je Mohorjeva slovenskemu narodu izdala približno 40 milijonov knjig. V spomin na to poslanstvo, obseg, področje in vsebino Mohorjeve smo si nadeli ime Mohorjani. Poleg koncertne in zborovske dejavnosti smo začeli tudi z izdajanjem knjig, v 20 letih delovanja smo izdali kar 67 knjižnih naslovov. Glede na pomembnost teh knjig, ki so pretežno dela domačih avtorjev, je to lep doprinos za našo narodno zakladnico, še posebno na področju domoznanstva naše doline.
Za nami so 20. Sušnikovi dnevi, v okviru katerih ste na enem izmed dogodkov gostili tudi Mohorjevo, letos pa obeležujete tudi 20. obletnico Kulturnega društva Mohorjan.
Te letnice kar nenavadno sovpadajo. Dr. Franc Sušnik, ustanovitelj ravenske gimnazije in študijske knjižnice ter soustanovitelj ravenskega muzeja, je v letu 1998 praznoval 100. obletnico rojstva. V okviru te obletnice smo na Prevaljah organizirali prvo prireditev pod naslovom Sušnikovi dnevi v spominskem parku na Prevaljah, pobudniki katere smo bili Mohorjani; postavili smo mu tudi doprsni kip. Vsako leto novembra, v času okoli obletnice njegovega rojstva, prirejamo Sušnikove dneve, letos že dvajsetič.
Boste počastili tudi okroglo obletnico Mohorjanov?
Nekako je celotno letošnje leto v duhu naše obletnice, ki je zaznamovana z izdajanjem knjig, koncerti, Sušnikovimi dnevi … Neke posebne akademije ob 20. obletnici nismo organizirali, ker je že sicer veliko drugih prireditev. Vedeti moramo, da društvo vsako leto pripravi okoli 30 prireditev na Prevaljah. Ob tej priložnosti bomo izdali almanah, v katerem bodo zbrani vsi podatki o delovanju društva v 20 letih.
Mohorjani so opravili lepo poslanstvo pri povzdigovanju mladih nadarjenih glasbenikov
Veliko ste prispevali tudi k snovanju kariere več prevaljskih in koroških glasbenikov. Denimo Jure Gradišnik je eden izmed teh, ki ste mu že kot mlademu glasbeniku omogočili nastopati, danes pa je, kot vemo, v samem vrhu slovenske glasbe.
Prevalje ima izjemno bogato glasbeno tradicijo. To je kraj s sedmimi skladatelji: Lojze Lebič, Ludvik Viternik, Franc Lampret, Luka Kramolc, Metod Milač, Albin Krajnc in Lovro Horvat. Imeli smo odlične pevske zbore in zborovodje; vse to je nekako prispevalo k temu, da je bila naša mladina glasbeno aktivna že od malh nog. Številni Prevaljčani so študij nadaljevali na raznih glasbenih akademijah po Evropi. Mohorjani smo vedno bili pozorni do mladega glasbenega rodu, omogočali smo jim, da so že kot srednješolci, zlasti pa potem kot študentje, nastopali in prirejali koncerte v okviru glasbenih abonmajev. To je pomembna naloga in pri tem vidimo, da je Mohorjan opravil lepo poslanstvo. V okviru Sušnikovih dnevov smo na koncertih vedno radi predstavljali sadove dela domačih umetnikov.
Omenili ste, da Mohorjani priredite povprečno 30 prireditev na leto. To mora biti precejšen organizacijski zalogaj. Kako se spopadate s tem? Verjetno kar zajetno število članov skrbi za organizacijo dogodkov?
Organizacija nam predstavlja precej veliko težavo. Prevaljska občina nekako zaostaja za drugimi koroškimi občinami glede neke organizacijske ustanove, ki bi povezovala vsa društva; teh je na Prevaljah več deset. Nimamo denimo zveze kulturnih društev ali kulturnega zavoda, tako kot jih imajo druge občine, posledično je vsako društvo zase zadolženo za organizacijo. Občina sicer razdeli sredstva, sofinancira določene programe in nam omogoči uporabo prostorov, za vse preostalo pa moramo poskrbeti sami.
Če spregovoriva še kakšno besedo o zadnjem dogodku letošnjih Sušnikovih dnevov – koncertu Filipinskih madrigalistov, svetovno priznanem pevskem zboru, ki je publiko v Družbenem domu dvignil na noge, dvorana je bila nabito polna. Ste pričakovali takšen obisk in navdušenje?
Ta koncert je bil izjemen glasbeni dogodek, ki je pokazal, kako je glasbeni svet, ne samo evropski, ampak po celotni zemeljski obli, zelo razvit in na zelo visoki umetniški ravni, ter kako so mlajše generacije skladateljev, dela katerih smo slišali na koncertu, sodobno naravnana. Predvsem je treba poudariti izjemno pevsko sposobnost tega korpusa. Gre za manjši, 22-članski zbor, vendar poln zvoka in odličnih interpretacij. Pokazali so maksimalno angažiranost in pevsko koncentracijo. Veseli smo, da smo lahko domačim poslušalcem postregli s takšnim dogodkom.
Jon Petek
