Zgodba Pergerjevega lectarstva se piše že od leta 1757. Tradicionalnost, ki so jo predniki začeli pred več kot dvema stoletjema, pa ohranjajo še danes. Za podjetnika, čigar bogastvo so nepozabne življenjske zgodbe, ljubezen do 200-letne družinske obrti in iskrenost, je denar je sekundarnega pomena. Od sodelovanja z Oskarjem Kogojem, obiska Pavarottija in dalajlame, pa do skorajšnje gotove smrti – vse to nam v Pergerjevi galeriji na Legnu v Slovenj Gradcu predstavi glava družine in obrti Hrabroslav Perger.
»Začeli smo z lectom in končali bomo z njim.«
Svet se je v dobrih 200 letih popolnoma spremenil, Pergerjeva obrt pa ostaja tradicionalna. Družinsko lectarstvo Pergerjev sega v leto 1757, še danes pa vse izdelujejo tako, kot so jih učili njihovi predniki. Razumljivo je, da so se nekateri pristopi izdelave lectarskih izdelkov skozi leta, desetletja in stoletja spreminjali, še vedno pa ohranjajo to dolgo zgodovinsko tradicijo. »Za preživetje moramo naprej s časom,« meni Hrabroslav.
Pri družinskemu poslu sodeluje celotna družina, Hrabroslav je zelo ponosen na svojo ženo in otroke. »Že predniki so nas učili, da je v slogi moč. En sam človek ni nič, en sam človek nič ne ve. Začeli smo z izdelovanjem lecta in tudi končali bomo tako, vsaj dokler bom jaz živ,« je odločen Hrabroslav. Nekoč so se pred trgovino Pergerjevih na Glavnem trgu v Slovenj Gradcu, kjer je še danes, vile dolge vrste ljudi, čakajočih na medene dobrote. Danes je nekoliko drugače, saj so glavno vlogo pri prodaji živil pa tudi drugih izdelkov prevzeli supermarketi in multinacionalne trgovine. Danes lahko Pergerjeve izdelke, poleg trgovinice na Glavnem trgu, dobite tudi v veleblagovnicah, kot sta Hofer in Mercator, z medenimi izdelki zalagajo tudi biotrgovine.
Pergerjevi prisotni na vseh celinah sveta
Vsi Pergerjevi izdelki so izdelani iz naravnih sestavin. »Ponosni smo na vse svoje izdelke, vse sestavine in barvila so naravnega izvora,« pojasni Hrabroslav in pove, kako se je kupna moč skozi leta spreminjala. »Včasih smo za izdelke porabili od 150 do 200 ton meda letno, danes ga porabimo od 25 do 30 ton, kar vseeno ni tako malo, vendar kupna moč je drastično padla.« Za svoje izdelke uporabljajo samo slovenski med iz kočevskega pragozda. Tam je med čist, saj ni nobene industrije. Kočevski med je namreč drugi najboljši med na svetu, takoj za novozelandskim. Vse kakovostne, naravne sestavine in izjemna predanost ter inovativnost Pergerjevih se kaže v vrhunskih izdelkih, ki romajo po vsem svetu.
V Pergerjevi galeriji po stenah visi mnogo zastav držav z različnih koncev sveta. »To ni kar tako za okras,« pove Hrabroslav. V vseh teh državah, ki jih zastopajo zastave na steni, so prisotni naši izdelki, pojasni. Med drugim se njihovi izdelki pogosto uporabljajo kot poslovna in protokolarna darila. Medenjaki, bonboni, sveče, skratka vsi izdelki, ki jih Pergerjevi izdelujejo, so doma na vseh celinah in po več kot 140 galerijah ter muzejih po svetu. »Galerije, ki nas povabijo na razstavo, nas povabijo tudi na dvodnevni, tridnevni, včasih tudi tedenski izlet, ter nam razkažejo svojo državo. V teh eksotičnih državah, kjer živijo preprosti ljudje, jim podarimo lectovo srce. Župani dvajsetmilijonskih mest in podobni bogataši pa morajo plačati.« Tudi tisti, ki nimajo denarja, dobijo Pergerjevo srce.
Velika svetovna imena pri Pergerjevih doma
Lastniki Pergerjevih dobrot, sveč in preostalih medenih umetnin so tudi velika svetovna imena. Denimo George Bush, Vladimir Putin, preminuli papež Janez Pavel II, in še bi lahko naštevali. Nekaj velikih pa je potrkalo tudi na Pergerjeva vrata v Slovenj Gradcu. Gostili so družino Knaus, tudi dalajlama Tenzin Gyatso je sedel na stolu Pergerjeve galerije. Hrabroslavu pa se najbolj zaiskrijo oči, ko pripoveduje o obisku italijanskega tenorista Luciana Pavarottija.
»Pavarotti je vedno, preden je kam odšel, na Facebooku, Twitterju in preostalih družabnih omrežjih preveril, kaj bo videl in doživel. Zaljubil se je v našo svečo z imenom Triglav, ki jo je želel imeti za vsako ceno. Po protokolu je bilo načrtovano, da bo obisk trajal eno uro, Luciano pa je bil pri nas kar štiri ure. S kakšnim veseljem je jedel naše medenjake! Domov jih je odnesel več kot 15 kilogramov! Na koncu me je objel od zadovoljstva,« Hrabroslav, poln čustvenih vtisov, opisuje Pavarottijev obisk.
»S spoštovanjem, vaše sveče so res slabe.«
Nekako tako je Perger prvič ogovoril enega najbolj znanih slovenskih oblikovalcev Oskarja Kogoja. Ravno se je nahajal v Kogojevih krajih, nakar se je odločil, da ženi za rojstnodnevno darilo kupi nekaj iz Kogojeve galerije. »Kogojevo hčerko, ki je v trgovini prodajala njegove izdelke, sem prosil, ali lahko govorim z mojstrom, ker sem takoj videl razstavljeno svečo, narejeno iz čebeljega satovja.« Hčerka ni bila preveč navdušena, Hrabroslav pa je vseeno počakal, da Oskar konča oglede po galeriji; Perger ga je sam pocukal za rokav in ogovoril. »Spoštovani Oskar Kogoj, fantastični ste, super delate, vendar sveče imate pa res slabe,« je pogovor začel Hrabroslav. Nadaljeval je: »Oprostite, ne bi vas rad ponižal, vendar je moj otrok, ko je bil star tri leta, delal takšne sveče.« Kogoj se je po nekaj zaprepadenih trenutkih začel smejati in Hrabroslavu predlagal, da potemtakem ustvarita nekaj skupnega. »Trajalo je več kot eno leto, da se je Kogoj domislil dizajna te zvite sveče neskončnosti.« Od tistega dne pa do danes mineva 20 let odličnega sodelovanja med dvema vrhunskima umetnikoma, plod slednjega pa je zlata sveča neskončnosti, ki je dom našla že na vseh celinah tega sveta.
Po šestih mesecih je vstal od mrtvih
Kot pravi Hrabroslav, je to razlaga, zakaj so Pergerjevi bonboni tako dobri. Ko je bil Hrabroslav star štiri leta, je devetletnemu bratu vzel škatlo šibic, v katero je lovil muhe in čebele ter opazoval, kako se ravsajo med sabo. Bratu to seveda ni bilo všeč in je začel malega Hrabroslava loviti v želji, da bi mu prisolil kakšno »vzgojno«. Medtem pa sta njuna oče in mati kuhala maso za bonbone. »Ta sladkorna masa je tako vroča, da topi steklo,« opisuje Hrabroslav. Ko je bila kuhana, jo je mati hotela odnesti v delavnico, a se je pri tem opekla in masa se je razlila po tleh. V tistem trenutku pa je Hrabroslav v begu pred bratom padel naravnost vroč sladkor s temperaturo 300 stopinj Celzija. »Oče me je takoj, impulzivno, začel potegovati iz mase in ob tem nečloveško kričal, saj so se mu po rokah zaradi vroče medene sladkorne mase začele delati opekline in posledično mehurji. Če bi me ven potegnil dve sekundi pozneje, bi bil mrtev. Nato so me v bolnišnico ljudje hodili gledal kot opico v živalski vrt.« Zakaj? Hrabroslavu je na vrh glave zrasla še ena – mehur iz sladkorja in kože na glavi v velikosti glave je osupnil takratno medicino. Ogledovali so si ga zdravniki z vseh koncev sveta, saj je primer, da človek pade v vrelo maso za bonbone, izjemno redek. Zakaj so torej Pergerjevi bonboni tako dobri? Ker je Hrabroslav ležal v njih.
Jon Petek