Benjamin Kumprej, prijatelji ga kličejo Beno, je danes gotovo eden najbolj prepoznavnih koroških in slovenskih slikarjev. Akademski slikar, pedagog, kmet, pisatelj, velikokrat tudi samosvoj družbenokritičen kleni Korošec, ki na obronkih Pece in Uršlje gore na svoji kmetiji pri Pristovu na Lešah že desetletja riše mogočen spomenik umetnosti in koroški grudi. Vse z velikim zamahom, z velikim erosom. Po smrti Tisnikarja, Borčiča in Pečka je Benjamin Kumprej vrh piramide likovne ustvarjalnosti na Koroškem.
Številni kritiki vas označujejo za krajinskega slikarja. Kako bi sami opredelili svoje delo?
Ne bi rekel, da sem ravno krajinski slikar, čeprav veliko slikam krajinske motive, mnogokrat slikam recimo Uršljo goro in Peco. Tako da mi ju ob slikanju niti pogledati ni več treba, še posebej zato, ker obstaja reklo, da kar vidiš, pozabiš. Slika je namreč osebna interpretacija nekega motiva. Prav tako pa Uršljo goro vsako jutro ali večer fotografiram, saj se atmosferska in svetlobna situacija neprestano spreminjata, kakor tudi razpoloženje.
Tudi Pečko je slikal Uršljo goro.
Karel Pečko je drugače videl Uršljo goro, slikal jo je na svoj način. Še danes ponarejajo njegove slike. Podobno se dogaja pri Francetu Slani, pri katerem je treba biti zelo previden glede ponaredkov, ker jih je ogromno. Velikokrat me razni kupci pokličejo, da preverim pristnost, in dostikrat odkrijem falsifikate.
»Dela ne smeš razumeti kot breme. Ker če ga razumeš kot težavo, delaš z muko.«
Pa ste sodelovali kaj z Jožetom Tisnikarjem, Karlom Pečkom, Bogdanom Borčičem?
Moram reči, da smo imeli dobre odnose, Bogdan Borčič je bil celo moj predavatelj. Tudi v monografiji pišem o njih. Z Jožetom Tisnikarjem se o umetnosti nisva kaj dosti pogovarjala, govorila sva o drugih stvareh, tudi zelo osebnih.
Živite na kmetiji nad Prevaljami. Kako združujete vsakdanje delo na kmetiji in slikarstvo?
Dela ne smeš razumeti kot breme. Ker če ga razumeš kot težavo, delaš z muko. Na kmetiji imam mir; tisoč metrov sem oddaljen od najbližjega soseda, imam intimo in sam izbiram, s kom se bom družil. Sicer pa sem s kmetijo v štirih programih, med drugim tudi v ekoprogramu, in teh pravil se je pač treba držati.
Poleg slikarstva in dela na kmetiji poučujete tudi na Gimnaziji Ravne na Koroškem.
Da, vendar sem že izpolnil svoj »mandat«. Dovolj sem star za upokojitev, ampak sem še vedno v delovnem razmerju.
»Pri meni je bila možna samo ena ocena, in to je odlično pet.«
Kako pa so dijaki dojemljivi za umetnost?
S tem, da jih umetnost ne bi zanimala, nisem imel nikoli problemov, niti ne dijaki. Morda zaradi tega, ker je bila pri meni možna samo ena ocena, in to je odlično pet. Zaradi tega pa sem bil na konferencah deležen številnih pripomb s strani preostalih predavateljev.
Mogoče je zaslediti tudi razne vaše zapise, torej se na nek način ukvarjate tudi s pisateljevanjem, publicistiko?
Veliko tudi pišem, tako od leposlovja kot tudi do strokovnih besedil. V kratkem bo v Večeru objavljen moj članek o andragoškem društvu, ker smo ravno odprli razstavo v galeriji Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika na Ravnah na Koroškem. Po 13 letih sem zopet njihov mentor. Naslov prispevka je »Srce ne laže«, vsebina pa je deloma strokovna.
Kaj pa poučujete v andragoškem društvu?
Učim o slikanju in risanju. Ampak v delo slušateljev, v vprašanje motivike, se ne vtikam. Pomagam jim denimo glede kompozicijskih ali barvnih problemov in podobno. V glavnem, učim jih o stvareh, ki izboljšajo samo sliko. Slušateljev je približno 35, večinoma so upokojenci in upokojenke, moram pa reči, da se kar dobro razumemo.
Nagrade prejema določen krog ljudi, ki predlagajo drug drugega
Ste tudi prejemnik nemalo nagrad. Kaj vam te nagrade pomenijo?
Res je, kar nekaj sem jih že prejel. Mislim pa, da je nagrada bolj za druge, kot pa zame. Res pa je, da so nagrade na Ex-tempore Piran, kjer sodeluje 700 ali 800 avtorjev, veliko priznanje. Sicer pa je to bolj ali manj slučaj. Recimo Prešernova nagrada – ne mislim, da si je prejemniki ne zaslužijo, vendar v glavnem nagrade dobiva določen krog ljudi, ki predlagajo drug drugega, provincialni avtorji so večinoma spregledani.
Kakšno pa je število vaših razstav skozi vsa ta leta?
Najverjetneje okrog 200, od teh je samostojnih gotovo okoli 100. Več pa sem razstavljal v tujini, kot pa doma. Zunaj je namreč lažje; razstavljal sem tudi v Europahaus v Celovcu, kjer je deželna vlada Koroške odkupila kar štiri moja dela, razstava pa je bila v celoti prodana. Občina Prevalje pa je, denimo, v 40 letih odkupila samo eno mojo sliko, tako da sem odvisen predvsem od zasebnikov.
Na severu in zahodu je pač večja kupna moč kot v Sloveniji.
Ne bi rekel, da gre tukaj ravno za kupno moč, ampak za način razmišljanja. Nam se zdi normalno, da denimo za vhodna vrata odštejemo 4000 evrov, jaz pa sem lahko izjemno vesel, če bom lahko za sliko v velikosti vrat dobil toliko denarja. Ampak vrata propadejo, sliki pa vrednost brez dvoma ne pada, kvečjemu raste. Se pravi, da je to dobra naložba. Pravim, da je vsaka stvar vredna ravno toliko, kot stane. Nič več. Torej – če sliko doniram, ni vredna nič. Še vedno pa trdim, da živim od slikarstva.
Kako pogosto pa donirate slike?
Vsako leto. Doniram denimo lovskemu društvu, krajevni skupnosti; na Silvestrskem teku na Javorniku je moja slika prva nagrada. Tudi gasilcem, Karitasu, Rotary klubu in združenju Europadonna …
Od družbe ne ostane nič drugega kot umetnost, vse ostalo je prazen nič.
Kakšno pa je vaše mnenje o davčni zakonodaji glede umetnin in umetnosti? Včasih je bila zakonodaja do umetnika bolj prijazna.
Davek prek avtorske pogodbe vzame 48 odstotkov prihodka. In to je velik problem. Zelo velik problem. Nekdo mora davek plačati; če ga plačam sam, si delam izgubo, če ga plača kupec, je preprosto neumen. Včasih je bila vsaj ta olajšava, da so priznali stroške materiala v 40 odstotkih, 60 odstotkov prihodka pa je bilo obdavčenih s 25 odstotki. V osnovi pa umetniško delo ne bi smelo biti obdavčeno. Če povzamem besede Slavoja Žižka, ko je dejal, da od družbe ne ostane nič drugega kot umetniški oziroma kulturni izdelki, vse ostalo je prazen nič.
Kdaj so se ljudje začeli zanimati za vaše delo?
Po študiju so me dobesedno iskali. Imel sem ogromno ponudb, tudi iz tujine, ker sem bil aktiven na več področjih. Tudi pišem o tem, da je leta 1978 k meni prišel Tone Golčer, takratni ravnatelj gimnazije Ravne na Koroškem, s prošnjo, da bi začel poučevati. Dve leti sem še izkoristil za potovanja, večinoma po Evropi. Veliko sem štopal in potoval z motorjem. Leta 1980 pa sem začel poučevati. Če se vrnem na področje ustvarjanja, lahko zatrdim, da se moja dela nahajajo v številnih zasebnih zbirkah po vsem svetu. Včasih zapolnjujejo sentimentalne vrzeli, ali pa vsaj polnijo stene.
Kako daleč ste z monografijo?
Trenutno je v fazi lektoriranja, oblikovanja in prevajanja hkrati. Že davno bi jo lahko izdali, ampak jaz pravim, da se nikamor ne mudi.
Kaj pa trenutno ustvarjate?
Pogosto se ukvarjam z »ready-madeom«, kar pomeni z zbiranjem predmetov in postavljanjem le-teh v neko kompozicijo; tako jim podeliš umetniško vrednost. Znano je delo Marcela Duchampa, imenovano »Fontana« (1917). Z njegovim podpisom je pisoar postal umetnina in eno od najbolj razvpitih likovnih del v zgodovini umetnosti. Podobna so nekatera dela Salvadorja Dalija. Predmetom tako dodaš nek nov pomen. V Sloveniji je to sicer precej redko, v tujini pa niti ne, navsezadnje so to delali že okoli leta 1930.
Se udeležujete kolonij?
Ravno zdaj, konec maja, grem na prvo kolonijo letos. Na kolonijah me imajo radi, ker sem deloven. Ne predajam se alkoholu in hrani, temveč ustvarjanju. Malo je takšnih udeležencev kolonij, ki bi trdo delali. Za to kolonijo sem organizatorjem naročil, naj mi pripravijo platna za velike formate. Namreč na kolonijah je za materialne potrebščine poskrbljeno, od vsakega posameznika pa je odvisno, kaj in koliko bo ustvaril.
Jon Petek
