Vas na kaj spominjata kult tradicije in novorek? Ali pa poskus hitrega sprejetja zakona države, ki bi m uveljavljal krajši delovni čas za vse delavce; stalno višanje minimalne plača; enako zaupanje v sindikate (ki se naj bi se izkazali za tehnično in moralno vredne), kot se daje vodilnim v industriji ali javnim uslužbencem; govorjenje o reorganizacija železnic in prometnega sektorja; zahteve po močnem progresivnem daveku na kapital (pri čemer gre za “delno razlastitev” zgoščenega premoženja)?
Ja, v Sloveniji obstaja kult tradicije, kult tradicije NOB, ko novodobni borci za privilegije romajo na posvečena mesta revolucije. Obstaja tudi novorek, katerega se uporablja, ko vladi zmanjka ideja ali pa sposobnosti, kako rešiti težave in tipična beseda novoreka te oblasti je »časovnica«, beseda, ki prestavlja rešitev težav nekam v prihodnost. In oba pojma »kult tradicije« in »novorek« po Umbertu Ecu označujeta fašizem.
V eseju Prafašizem pa je zapisal tudi, da je bila ena izmed najznačilnejših potez historičnega fašizma njegova privlačnost za frustrirani srednji razred, ki ga je prizadela gospodarska kriza ali se je čutil politično ponižanega, nadaljeval pa, da bo v našem času, ko se stari
»proletarci« spreminjajo v malomeščane (in so lumpenploretarci skoraj povsem izključeni s
političnega prizorišča) fašizem jutrišnjega dne v tej novi večini našel svoje občinstvo. Ja, in ga je našel, skoraj 400.000 glavo občinstvo, ki jih je dogajanje zaradi korona krize res sfrustriralo, ki so imeli dovolj Janševe »fašistične vlade« in so komaj čakali svobodo, da bi lahko plesali.
In naprej, tudi v Sloveniji… »poskus hitrega sprejetja zakona države, ki bi uveljavljal krajši delovni čas za vse delavce; stalno višanje minimalne plača; enako zaupanje v sindikate delavcev kot v delodajalce, reorganizacija železnic in prometnega sektorja; progresiven davek na kapital«… pri vsem, v tem odstavku navedenem, pa gre le za minimalno prilagoditev fašističnega manifesta, ki je bil objavljen 6. junija, leta 1919 v časopisu Il Popolo d Italia.
Če nadaljujem z naštevanjem značilnosti fašizma, lahko hitro ugotovimo, da Slovenija od njega ni več daleč. Torej: vzbujanje akutnega sovraštva proti nekaterim manjšinskim skupinam ali posameznikom, obravnavanje le teh kot sovraga in pripisovanje krivde le tem za vse slabosti v družbi (v tem primeru J. Janša); iracionalnost, ki temelji na popolni nerazumnosti , v smislu, da pravzaprav popolnoma noben dokaz ne more ovreči predsodka (npr., da Tito ni bil diktator in zločinec); poizkušanje pridobitve popolne družbene hegemonije; kombinacija uličnega nasilja (politkolesarji, antifa) in uporabe državne moči proti ciljnim skupinam, in, seveda proti vsem liberalnim, demokratičnim in naprednim mnenjem, ki jim nasprotujejo (preiskovalne komisije, FURS, policija…) ; uporaba sodobnih tehnik propagande in cenzure za zatiranje politične opozicije (Delo, Dnevnik, Pop TV, RTV SLO …), obsežna ekonomska in socialna organizacija (različni NVO-ji); pritiski na sodišča; korporativizem …! Ja, v Sloveniji smo pod to oblastjo res na poti v fašizem. Ali pa v boljševizem, komunizem, socializem…, kar pač kdo hoče slišati. Žal pa so vsi ti tiči iz istega gnezda.
In za podkrepitev moje teze o zametkih pojava fašizma v Sloveniji še citat A. Hitlerja, pod katerega bi se zagotovo podpisal vsak član Levice: “Socializem kot končni pojem dolžnosti, etična dolžnost dela, ne samo zase, ampak tudi za sočloveka, predvsem pa načelo: Skupno dobro pred lastnim dobrom, boj proti vsem parazitizmom in predvsem proti lahkemu in nezasluženemu dohodku.” Vse to, kar sem naštel, pa v imenu antifašizma izvaja sedanja vlada. In vsi, ki ji nasprotujejo so s strani njenih podpornikov označeni s fašisti. Še kako prav je imel Churchil (ali kdor koli že drugi), ki je opozoril: »Fašisti prihodnosti se bodo imenovali antifašisti«.
