Prekarnost je predvsem stvar izbire

Ali bo človek prekarec ali pa se bo redno zaposlil, je v veliki meri stvar osebne izbire. Če poslušamo novo vlado, kako bo poskrbela za prekarce, se ti kar milo stori, kako socialno čuteča je. Za njih so prekarci, kot so umetniki, novinarji ali pa sodelavci nekakšnih fantomskih inštitutov sol naroda. Ja, njim je potrebno urediti status, saj se ne spodobi, da bi ti velecenjeni (pogosto tudi samozvani) umetniki končali kje v novodobni cukrarni, ali pa da bi novinarjem in žurnalistom (ki seveda podpirajo to vlado) bilo onemogočeno brezskrbno, brez vsakega, tako političnega kot finančnega pritiska pisati o vplivu svetenja marjetic na sodobno socialistično revolucijo.

 

In seveda, bog ne daj, da bi sodelavci raznih samozvanih inštitutov bili prisiljeni delati kaj drugega kot pa raziskovati, pa čeprav samo vpliv polne lune na spolno življenje angora zajcev. Ne, vsem je potrebno, pa četudi so še tako nepotrebni, zagotoviti udobno življenje. Oni so elita, avantgarda naroda in nove socialistične revolucije, ki se bo oziroma se že odvija pod njihovim vodstvo. Briga vlado delavec na minimalni plači, on je samo sredstvo, ki zagotavlja vire iz katerih se bodo napajali.

Vendar pa, dejansko je biti prekarec stvar osebne izbire. Ali boš izbral redno zaposlitev, sicer, za relativno slabo plačo, ki pa zagotavlja vsaj minimum socialne varnosti ali pa se boš podal na samostojno pot je odločitev vsakega posameznika. V Sloveniji imamo veliko zelo
»izobraženega« kadra, ki pa žal ne more najti svoji izobrazbi primernega dela, svojo izobrazbo pa preveč ceni, da bi poprijel za kakšno delo, ki ne ustreza njegovim visokim
pričakovanjem. Da bi on, tako izobražen vstajal ob petih, šestih zjutraj ali pa delal v nočni
izmeni, to pa ja ne gre in se raje pridruži prekarcem. Hkrati pa benti nad trgom dela in toži,
da le ta ne prepozna njegovega potenciala. In zatočišče takim vrhunskim kadrom preko
raznih projektov nudijo razne nevladne organizacije ter kvazi inštituti. Ker pa je tak »vrhunski kader« potrebno tudi ustrezno dobro plačati, pritiskajo z različnimi projekti na državo, da jim to financira. Ja, pritiskajo na državo, namesto, da bi šli na trg in tam izmerili svojo vrednost.

Podobno je z umetniki, živeli bi življenje boemov, uživali v slavi in seveda »mlatili velike
denarce«. Zopet na račun države oziroma davkoplačevalcev, saj trg ne prepozna velike
vrednosti njihovih umetniških instalacij, performansov, pesniških zbirk ali slik.
Kaj pa razni vodovodarji, elektrikarji, keramičarji, slikopleskarji in drugimi podobnimi s.p. -ji, ki delajo sami ali mogoče z enim, dvema zaposlenima? Ali niso tudi oni prekarci? S svojo
izobrazbo običajno ne segajo niti blizu akademskim nazivom »vrhunskim« umetnikom ali
»raziskovalcem«, pa ljudje pogosto stojijo v vrstah za njihove storitve. Tako je pač, trg
prepozna vrednost, na trgu se prodaja kar ljudje rabijo oziroma to, kar jim je všeč. Pa pri tem izobrazba in visoko mnenje o samemu sebi ne igra nobene vloge. In sami so si, tako kot drugi prekarci izbrali to pot.

Dragi prekarci, sami ste se odločili, izbrali svojo pot. Dokažite se na trgu in če ne morete
prodati svojih storitev ali svojih izdelkov, prevzemite za to tudi odgovornost. Zakaj pa ne bi
npr. komunikologi ali organizatorji socialnih omrežij stregli hamburgerjev, kaj je tu narobe?
Komunikologi bi lahko prav lepo vzpostavljali komunikacijo s strankami, organizatorji
socialnih omrežij pa vzpostavljali socialna omrežja preko pulta. Oboji bi dejansko delali za to,

za kar so usposobljeni. Ali pa zakaj »umetnik« ne bi prav estetsko zlagal blago na police
trgovine katere od trgovskih verig ali pa estetsko, skoraj umetniško zlagal zidake oziroma
uprizoril performans z mešanjem malte. In za delavce v teh branžah je veliko povpraševanje. No, in nova vlada naj bi jim prisluhnila ter ugodila njihovim željam in žepom brez dna. Toda, kar je pri tem sporno, je to, da gre pri tem samo za populizem in ena od značilnosti populistične vladavine je množični klientelizem, torej ponujanje materialnih koristi v zameno za politično podporo državljanov, ki postanejo »klienti« populistom. Klientelizem pa je korupcija. In dejansko gre pri teh potezah trenutne vlade zgolj in samo za eno od oblik politične korupcije, ki si s tem dejanjem kupuje »vplivne« in zveste, predvsem pa glasne volivce, ki so s politično konkurenco, ki jim je manj naklonjena (ker priznava zakonitosti trga) pripravljeni obračunati tudi na ulicah.