Sergeja Lorber, rojena 19.7.1968, je odbojkarsko kariero začela pri OK Fužinar. S svojimi dobrimi igrami je hitro opozorila nase, že v najstniških letih je odšla v OK Mladost Zagreb. S to ekipo je leta 1991 postala evropska klubska prvakinja, naslednje leto je bila še vice-prvakinja. Igrala je tudi v Italiji in Belgiji, kasneje se je vrnila v Slovenijo v Maribor. Redko kateri slovenski športnik oziroma športnica v ekipnem športu se lahko pohvali s takšnimi uspehi, kot jih dosegla Sergeja Lorber.
E-Koroška: Kako se spominjate svojih odbojkarskih začetkov?
Lorber: Šport je bil vedno prisoten v naši družini. Začela sem na OŠ Koroški jeklarji, moja starejša sestra Gordana pa je že trenirala pri OK Fužinar in tako sem se posledično tudi jaz kot najmlajša igralka pridružila klubu.
E-Koroška: Nase ste opozorili pri Fužinarju že kot zelo mladi. Kakšna je bilo takrat pri Fužinarju?
Lorber: Ker še nisem dopolnila 15 let, sem morala opraviti dodatne športne preglede, da bi dobila igralsko licenco za nastopanje v zvezni ligi. Za klub me vežejo sami lepi spomini. Čeprav so bili drugačni časi in je bilo vse nekako drugače, se je že takrat trdo delalo za uspehe, npr. bile so nam omogočene tako zimske kot poletne priprave za prihajajočo sezono. Poletne deset dnevne so bile vedno v Portorožu, zimske pa vedno nekje na domačih koroških planinah. Na vsa potovanja(Beograd,Niš,Modriča,Osijek….) smo vedno potovale z vlakom…nepozabne avanture.
E-Koroška: Z osemnajstimi leti ste prestopili v Mladost iz Zagreba. Kako ste se znašli v hrvaški prestolnici?
Lorber: Na enem izmed turnirjev mladinskih ekip me je kontaktiralo strokovno vodstvo HAOK Mladost iz Zagreba.Moja odločitev je bila momentalna(ne pa tudi od staršev haa,haa). To, da sem odšla, je botrovalo tudi, da je Andrej Urnaut (mož moje sestre) igral tam in nekako ne bi bila čisto sama, zato sta tudi starša lažje sprejela mojo odločitev.
Zacetki so bili težki….veliko odrekanj, dokazovanja…tudi domotožje je bilo prisotno, sploh takrat,ko ni šlo tako, kot bi si želela.
E-Koroška: Leta 1991 ste postale evropske klubske prvakinje. To je bil seveda izjemen uspeh. Ste edina slovenska odbojkarica s tem naslovom.
Lorber: 1991 je v klub prišel eden od največjih odbojkarskih strategov Nikolai Karpolj s tremi najboljšimi odbojkaricami iz ruske reprezentance. Z garanjem in upornostjo sem si izborila mesto v prvi šesterki in po nadpovprečno naporni sezoni smo OSVOJILE VRH EVROPE.
E-Koroška: Po razpadu Jugoslavije ste še leto dni ostali na Hrvaškem. Kakšne so bile razmere tam takrat?
Lorber: Začela se je vojna….prvenstvo Jugoslavije je bilo prekinjeno in da bi lahko odigrale čim več kakovostnih tekem, smo po nekem birokratskem čudu igrale kar play-off prvenstva Rusije. V finalu lige prvakov smo s 3-2 izgubile z ekipo Teodora Ravenna in tako v drugi sezoni pod vodstvom Karpolja postale vice prvakinje Evrope.
E-Koroška: Nekaj časa ste igrali za reprezentanco Hrvaške, osvojili ste naslov sredozemskih prvakinj leta 1993.
Lorber: Zaradi športnih uspehov sem dobila tudi hrvaško državljanstvo in zaigrala za reprezentanco…ker je bilo se vse v fazi začetnega razvoja, nekih odmevnih rezultatov tudi nismo naredile.
E-Koroška: Leta 1992 ste se preselili v Italijo. Kako ste se počutili tam?
Lorber: Zaradi selitve v Italijo sem opustila študij na fakulteti za šport in podpisala dvoletno pogodbo za Wolley Cheramiche Spezzano. Ekipa je igrala v A2 ligi. Klub je imel ambicije za uvrstitev v A1 ligo, ker nam to ni uspelo, je sledilo veliko razočaranje in hkrati pritiski s strani lastnikov kluba. Vse to je botrovalo temu, da sem pogodbo prekinila in se odločila za nadaljevanje kariere v Belgiji.
E-Koroška: V Belgiji ste igrali tri leta. Kaj bi povedali o tem obdobju svoje kariere?
Lorber: V Belgiji sem igrala za Karcher Herentals. Trikrat smo osvojile naslov državnih in hkrati pokalnih prvakinj. V drugi sezoni pa sem bila izbrana za najboljšo igralko prvenstva(MVP).
E-Koroška: Leta 1997 ste se vrnili v Slovenijo, v klub Meltal Branik, kjer ste leta 2001 zaključili kariero.
Lorber: Čeprav sem z klubom imela še dvoletno pogodbo, so me zaradi privatnih okoliščin brez odškodnine pustili, da sem se lahko vrnila domov. Pod mojim kapetanskim vodstvom smo z mlado ekipo OK Infond Meltal Branik trikrat osvojile naslov tako državnih kot pokalnih prvakinj.
E-Koroška: Kaj ste počeli po zaključku kariere?
Lorber: Po končani igralski karieri sem končala trenersko šolo na fakulteti za šport in si pridobila A trenersko licenco ter trenirala mlajše selekcije pri klubu.
Kasneje sem trenirala OK Ptuj(igralka-trener), OK Zreče, OK Benedikt.
E-Koroška: Sedaj živite v Mariboru, delate v vrtcu?
Lorber: Že štirinajsto leto sem v vrtcu Pobrežje,kjer skrbim za dobro formo(hehee) mojih najmlajših varovancev, saj redno izvajamo gibalne odmore in enkrat tedensko planirane vadbene ure. Vodila sem tudi projekt “CICIBAN TELOVADI” ter rekreacijske fit urice za vzgojiteljice.
E-Koroška: Vaša hčerka Lorena je zelo perspektivna, gre po vaših stopinjah, ji bo uspelo ponoviti vaše uspehe?
Lorber: Lorena samo nadaljuje mojo pot. V odbojki neizmerno uživa(kar se že od nekdaj vidi na terenu), je maksimalno predana delu in garanju ter vsem odrekanjem, ki jih šport zahteva, če želiš biti uspešen. Poleg vseh športnih obveznostih, ki jih ima, je uspešna dijakinja druge gimnazije(športni razred) v Mariboru,uspešno je opravila šoferski izpit(posledično imam zaradi tega tudi jaz več prostega časa…hehe). Trenutno se je morala odreči reprezentančnim akcijam, ker jo v naslednjih štirinajstih dnevih čakata maturalno preverjanje znanja in vpis na fakulteto.
Pomembno je da je zdrava…da jo vse to osrečuje in da se njena kariera razvija v pravi smeri, brez prehitevanja času.
E-Koroška: Spremljate tudi rezultate koroških odbojkarjev in odbojkaric?
Lorber: Seveda spremljam uspehe koroške odbojke. Veselila sem se uspeha moške ekipe ob vrnitvi med najboljše in prav tako sem čestitala trenerki Urški Skarlovnik k uvrstitvi OK Prevalje v 1B ligo.
E-Koroška: Vas pot še kdaj zanese na Koroško?
Lorber: Sedaj, ko se je Loreni sezona končala, grem na Koroško pogosteje, pri planiranju letnega dopusta pa tudi vsako leto odščipnem par dni samo za Korosko, kajti doma si vedno znova dodobro “rifilam” baterije.
E-Koroška: Morda še kakšna misel za konec pogovora?
Lorber: Misel za konec;
ZA USPEH JE NAJPREJ POTREBNA MOčNA VOLJA, KAJTI VSAK VELIK USPEH JE ZMAGA UPORNOSTI.
