Koroška zdravnica Bojanka Štern je na svojem blogu o zdravju te dni objavila novo kolumno Kovidna odstiranja, ki na odličen način in z različnih aspektov razgalja to kugo današnjega časa in naš odnos do nje. Kolumno iz njene spletne strani http://ozdravju.blogspot.com/2021/08/covid19-odstiranja.html objavljamo v celoti.
Nenadoma smo se znašli v filmu. Svet je napadel nevarni virus, ki je verjetno ušel iz laboratorija. Pol človeštva se bori proti virusu in hkrati bije vojno z drugo polovico, tim. “zanikovalci”. Ti ne verjamejo v bolezen, še v virus ne. Zdravniki in medicinske sestre se preštevajo in pripravljajo na prepolne oddelke, štejejo skafandre, preverjajo maske, zaloge kisika. Zaradi virusa umre vsak peti ostareli prebivalec, tudi vedno več mladih se duši, umira zaradi kapi ali drugih zapletov po bolezni. Kljub vsej zdravstveni oskrbi umre približno 10.000 do 15.000 oseb na milijon evidentiranih primerov bolezni (vir), 80% bolnikov pa trpi zaradi enega ali več dolgotrajnih simptomov: utrujenosti, glavobola, motenj pozornosti, izpadanja las, težav pri dihanju, izgube sluha (vir). Če človeštvo ne najde nobenega odgovora, bo pomrl znaten delež ljudi, mnogi bodo ostali invalidi. Visoko nalezljiva bolezen ustavi tudi šolstvo in gospodarstvo. Zanikovalci tega ne slišijo radi.
Laboratoriji delajo s polno paro. Visoko usposobljeni znanstveniki, najžlahtnejši del človeštva, se vržejo v razvoj cepiv in zdravil. Pri zdravilih gre počasneje, uspe pa jim pri cepivih. Kmalu zaženejo masovno proizvodnjo in dostavijo cepiva. Zanikovalci sedaj ne verjamejo niti v cepljenje. Nekatere države se odločijo za prva obvezna cepljenja – za zdravstveni, negovalni in učiteljski kader. A ne v Sloveniji. Tam se vlada boji, da bi v že tako pregreti politični situaciji izbruhnili nemiri in nasilje na ulicah. Vojna med za in proti-cepilci se stopnjuje. Tu se film konča.
Poglejmo sedaj podatke za ZDA – so razmeroma dobri, ker so zbrani na velikem številu ljudi, strukturirani in analizirani. V ZDA je doslej evidentirano 39.665.515 Covid19 bolnikov, umrlo je 654.689 bolnikov. Umre torej 16.505 bolnikov/ 1milijon obolelih. Od 39.665.515 obolelih ima po statističnih predvidevanjih 31.732.412 bolnikov simptome dolgotrajnega Covid-19. Torej 800.000 bolnikov/ 1 milijon zbolelih.
Na drugi strani je na 363 milijonov cepljenih zabeleženih 2 do 5 anafilaktičnih reakcij po cepljenju (rešljivo takoj), 167 primerov preliminarnega poročanja o pojavu sindroma Guillain-Barre (večina si opomore brez posledic). Po cepljenju s Pfizerjem je zabeleženo 778 primerov vnetja srčne mišice in osrčnika, v glavnem pri mlajših moških, ki pa večinoma potekata blago in izzvenita brez posledic. Na 14 milijonov apliciranih doz Janssena je zabeleženo 44 primerov sindroma tromboze s trombocitopenijo, na 346 milijonov doz Moderne pa 2 takšna primera.
Če seštejemo vse evidentirane resnejše stranske učinke cepljenja v ZDA, pridemo do absolutne številke 996 cepljenih oseb. Po cepljenju morda umreta 1 do 2 na milijon cepljenih (vir), torej bi v ZDA v primeru cepljenja 39.665.515 ljudi namesto 654.689, kot je med bolniki, od cepljenja morda umrlo od 40 do 80 ljudi. Imamo 32 milijonov oseb z dolgotrajnimi posledicami zaradi bolezni proti 1000 zaradi cepljenja. Prepolni oddelki, omejitve dela v zdravstvu, posledično podaljšanje čakalnih dob, zamujena diagnostika in zdravljenja – vse to prispeva k presežni umrljivosti, obolevnosti in trpljenju. Je tega treba!? Kaj je več in kaj je manj razume otrok v tretjem razredu osnovne šole, odrasli, tudi šolani zanikovalci pa ne. Kako je to sploh mogoče?
Ta zapis ni namenjen Covid-idiotom, kot je naš slavni ravnatelj, ki ne verjame v obstoj virusov (bog pomagaj njemu, otrokom in državi, kjer ravnateljuje), ni torej namenjen ljudem s primarnimi deficiti na področju pismenosti in osnovne izobrazbe. Ti nimajo nobenega potenciala, da bi lahko razumno odločali o svojem ravnanju v zvezi s Covidom19, ne glede na to, s kakšnimi podatki jim postrežeš. Namenjen je ljudem, ki svojo inteligenco usmerjajo proti cepljenju zaradi svojih osebnostnih lastnosti ali lastnosti konteksta, v katerem živijo. Ti dejavniki jih minirajo, da bi sprejeli razumno odločitev v razmerah, kjer je pravzaprav enostavno določiti, kaj razumna odločitev je. Mnogi so prepričani, da se bodo virusu lahko izognili. A to je velika zmota, račun brez krčmarja. Vsaka naslednja različica virusa je bolj nalezljiva in ob prepletenosti družbe bo virus slej ko prej vdrl v vsako gospodinjstvo, razen v skrajno izolirana, kar pa za večino ne pride v poštev.
Morda bo kdo od zanikovalcev/proti-cepilcev razmislil še enkrat, čeprav je to težko, ker gre za globlje psihološke karakteristike, ki se upirajo sicer normalni logično-matematični inteligenci. Ekipa psihologov Univerze v Queenslandu o individualnih osebnostnih značilnostih piše takole: “ … ljudje se upirajo cepljenju, ker so nagnjeni k teorijam zarote, imajo averzijo do injekcij ali zdravstva, se neradi uklanjajo avtoriteti (tudi avtoriteti znanosti), so izraziti individualisti – zase želijo sprejemati odločitve sami, ne da jih zanje sprejema družba ali vlada.” (vir) Odločanja na teh osnovah niso dobra pot v sprejem razumnih odločitev o ravnanju v zvezi s Covid-19.
In stvar je še bolj zapletena. Odločanje posameznika je moč dobro razumeti le, če ga proučimo v kontekstu. Kontekst so medsebojno povezani pogoji, v katerih kaj obstaja ali se pojavlja (vir). V stroki javnega zdravja velja, da je moč učinkovito javno-zdravstveno aktivnost izvesti le s konstantnimi, rekurzivnimi prilagoditvami spreminjajočega se lokalnega konteksta. Brez razumevanja tega pravila nam ne bo nikoli uspelo (vir).
Tradicionalno kontekst razumemo kot racionalno-analitično filozofijo, ki je vedno prevladovala v znanosti in medicini (vir). Pozitivisti se prav lahko zagozdimo na tej poenostavljeni interpretaciji stvarnosti. A kontekst je več – pomembno je, kako ljudje okoliščine razlagamo, smo jim zavezani in jih razumemo kot veljavne in zanesljive. Če se notranji in zunanji neugodni kontekst sestavita, se zgodi popolna agnozija. Agnozija (iz. gr. a-gnosis, ne vedeti) je motnja spoznave objektov, ljudi, oblik, vonjav. Za naš primer je zanimiva asociativna agnozija, pri kateri ni deficita v percepciji, je pa deficit v prepoznavi pomena. Ali drugače – podatke vidimo, a nas nekaj ovira, da bi spoznanje prodrlo do nas. Tukaj se spomnim odličnega opažanja pesnika v Pedenjpedu: “Le roke dam pred oči in izdahnem, mene ni.” Ne vidim, česar ne želim videti.
Če pogledamo slovenski družbeno-politični kontekst, v katerega se je naselila epidemija, hitro ugotovimo, da so bili ukrepi, ki jih je za njeno zaustavitev sprejemala ta vlada, pogosto slabo sprejeti oziroma minirani prav zaradi prevladujočega vpliva opozicije v vseh porah družbe. Opozicijske stranke KUL-a so ob orkestrirani podpori medijev neusmiljeno spodbijale verodostojnost Vlade tudi tako, da so oblatile vsak njen ukrep. V nekaterih državah so se politiki uspeli poenotiti za višji cilj, v Sloveniji ne. Celo Ustavno sodišče ni umestilo človeškega življenja na vrh hierarhije, temveč je v imenu človekovih pravic(?) spodbilo določene ukrepe Vlade. V isti paradigmi delujejo Varuh človekovih pravic in Informacijski pooblaščenec, sindikat SVIZ in drugi. V isti paradigmi delujejo ali so do nedavnega do skrajnosti delovali vsi MSM. Nekaj so dodale masovne objave pol-pismenih ljudi na družbenih omrežjih in žalostno – tudi nekateri čudaški zdravniki. Slednje so zanikovalci sprejeli še s posebnim veseljem. To so nekako glavni ustvarjalci trenutnega družbeno-političnega konteksta Slovenije in v takšnih razmerah je res težko izvesti množično cepljenje, ki bi edino lahko ustavilo epidemijo. Še več – glede na lastnosti virusa in našega imunskega odgovora nanj obstaja velika verjetnost, da se bomo morali odslej cepiti vsaj enkrat letno, ali pa se bodo epidemije ponavljale.
Ravno danes berem A. Drapala, ki pravi: “The sense doesn’t come bottom-up, the sense comes top-down. The sense is cholistic.” Ko sedaj na problem cepljenja pogledamo holistično, dobimo tole:
Ebbinghausnova iluzija: Temna kroga, postavljena v različni okolji, se zdita različna, čeprav sta v resnici enaka.
Isti pojem v različnih okoljih dobi različen pomen. Negativna sporočila človekove duševnosti se spojijo z negativnimi sporočili iz okolja in onemogočijo razumno matematično-logično odločitev.
Kako naprej? Kar se primarnih deficitov tiče, je, kar je. Z družbenih omrežij bi lahko umaknili histerizirane komentarje funkcionalno nepismenih ljudi. Tako ali drugače bi morali v družbenem diskurzu ignorirati tudi učitelje in ravnatelje tipa Prebold in zdravnike tipa Figelj. Zaenkrat nam gre tu slabo. Kar se osebnostnih značilnosti tiče, tudi je, kar je. Na tem področju velikih sprememb kratkoročno ni moč pričakovati, to nam pove vsak psiholog. Če nam bi uspelo oblikovati konstruktivno družbeno-politično okolje, bi verjetno lahko storili največ v najkrajšem času. To pa se bo zgodilo šele takrat, ko bodo osrednji mediji, Ustavno sodišče, Informacijski pooblaščenec, Varuh človekovih pravic, SVIZ in kar je še takih končno v središče svojega poslanstva postavili varovanje življenja in zdravja ljudi. To bi bila zmagovalna kampanja.
Ampak, mi smo v filmu in se raje bijemo naprej.
