Okoljska sanacija s svincem onesnažene Zgornje Mežiške doline traja že desetletje, rezultati meritve svinca v krvi otrok iz dveh občin doline pa so skrb vzbujajoči. Zakaj je sanacija še daleč od želenih rezultatov, kdo bi moral prevzeti odgovornost in kako se problema lotevajo v tujini?
Tuja praksa, iz katere bi se lahko kaj naučili
Rudniki in predelava svinca, kot je bila (in je še danes) v Zgornji Mežiški dolini, ni edina na svetu; tudi preostale države zahodnega sveta se ukvarjajo s »svinčeno proizvodnjo« in tudi one se srečujejo s podobnimi okoljskimi težavami. Sanacije okolja se lotevajo med drugim tudi v Avstriji, Nemčiji, na Švedskem, Irskem, v Ameriki in še kje, kjer toksične kovine bremenijo življenjsko okolje. Nekateri sanacijski pristopi, ki jih ubirajo tuje države, pa bi mogoče lahko koristili tudi Zgornji Mežiški dolini, če bi se država zgledovala po bolj razvitih sosedah, saj so rezultati sanacije po desetih letih še vedno porazni.
Skupno vsem sanacijskim ukrepom v razvitem svetu je, da država zagotovi zamenjavo onesnažene zemlje in peska na igriščih in v peskovnikih, preplastitev lokalnih cest in poti, čiščenje utrjenih površin, pranje fasad hiš v najbolj obremenjenem območju, subvencije za prehrano prebivalcem v onesnaženem območju, vzpostavitev varnih vrtov ter monitoring prašnih delcev in tal. Poleg tega pa seveda ozaveščanje prebivalstva, kako lahko sami prispevajo k boljši kakovosti življenja na onesnaženem območju. Nekatere druge države pa so izbrale še nekoliko bolj napredne sanacijske pristope; denimo v Avstriji je bila praksa države na onesnaženih območjih, da je tamkajšnjim prebivalcem zagotovila menjavo celotne vrtne zemlje, v Ameriki so celo zamenjali celoten zgornji sloj zemlje na onesnaženem območju v globino 30 centimetrov ter prepovedali globje kopanje v gradbene namene. Podobni, nekoliko manj obsežni ukrepi, so se izvajali in so še predvideni v programu sanacije Zgornje Mežiške doline. To, kar pa ima pomemben posreden vpliv na kakovost okolja in življenja, pa nikjer v sanacijskih ukrepih ali zakonih v Sloveniji ni opredeljeno: kdo nosi odgovornost za tovrstne okoljske probleme?
Deset milijonov dobička med delničarje, za okoliško prebivalstvo nič
V nasprotju z naprednejšimi evropskimi državami, kot je denimo Nemčija, kjer je dosledno upoštevan zakon, da se pri okoljskih težavah določi in prevzame odgovornost za obremenitve, v Zgornji Mežiški dolini temu nismo bili priča. Podjetja, ki v Mežiški dolini danes nadaljujejo svinčevo prozivodnjo, so nastala iz podjetij nekdanjega Rudnika Mežica, ki tudi nosi največjo odgovornost za nastala ekološka bremena. Vendar TAB in MPI vseskozi trdita, da nista naslednika Rudnika Mežica in potemtakem nista odgovorna za nastalo škodo v okolju. Če bi verjeli podatkom ARSO, potem obe podjetji okolja ne onesnažujeta več v taki meri, da bi to bilo problematično. Vendar, če seštejemo stara bremena in sprotno onesnaževanje, potem je lahko slika precej drugačna. Podjetja se okoljskega problema očitno zavedajo, saj so pred kratkim izdali brošuro, ki ozavešča okoliške prebivalce in zaposlene, kako ravnati s svincem in kako bolje živeti v onesnaženem okolju. Za to so verjetno namenili nekaj sto, mogoče tisoč evrov, včeraj pa je časnik Večer poročal, da bodo v letošnjem letu v TAB-u za dividende namenili deset milijonov evrov dobička, prvi mož TAB-a in 16-odstotni lastnik Bogomir Auprih bo prejel 1,7 milijona evrov.
Bi lahko prebivalci Zgornje Mežiške doline zahtevali odškodnine?
Ne bi bilo prvič, da bi prebivalci, ki zaradi posledic umazane industrije živijo v onesnaženem in zdravju škodljivem okolju, zahtevali odškodnine od odgovornih ali države. V primeru podjetja Salonit Anhovo, ki je pred leti glasno odmeval v slovenskem medijskem prostoru, so nekateri zaposleni in oboleli zaradi dela z azbestom s pomočjo civilne sfere in okoljevarstvenih organizacij prejeli odškodnine zaradi bolezni. Razsežnosti so bile tam sicer dosti večje – 1500 zaposlenih je za raznimi pljučnimi boleznimi zbolelo samo v podjetju Salonit Anhovo, v Sloveniji pa je takrat z azbestom delalo na desetine podjetij, kar poveča število obolelih na 22 tisoč.
V Programu ukrepov za izboljšanje kakovosti okolja Zgornje Mežiške doline v obdobju 2007–2022 je bilo kot ena izmed možnosti opredeljeno tudi plačilo odškodnin ljudem, katerih zdravje je bilo zaradi svinca poslabšano ali prizadeto. Kot je v dokumentu zapisano, »je glavni problem, da se odškodnina ne loteva osnovne problematike onesnaženega okolja, ampak zgolj problematike trenutnega zadovoljstva ljudi. Način tudi nima trajnega učinka in navadno pride do kontinuiranih ponovitev.«
Izračunali so tudi višino skupnih odškodnin, če bi vsakemu prebivalcu onesnaženega območja ponudili odškodnino v višini 500 evrov, ki bi znašala prek 3 milijone evrov. S 500 evri je človeško zdravje žaljivo nizko ovrednoteno, kakšna bi bila pravična višina odškodnine pa je zelo težko oceniti. Vendar primeri iz preteklosti, kot je denimo Salonit Anhovo, nas učijo, da močna participacija civilne sfere in želja po zdravju in pravici lahko dosežeta še tako nemogoč cilj in mogoče na Koroškem celo doživimo dan, ko bodo za uničeno zdravje in okolje Zgornje Mežiške doline poplačane pravične odškodnine.
JP
