Noro. To je res noro.
Ne morem verjeti, da je konec Dakarja, da mi je uspelo, da sem zmagal.
Zadnjih par dni je bilo zame izjemno stresnih, še posebej zadnja noč, zadnji dan, zadnjih 100 kilometrov … teh občutkov sploh ne znam opisati. Nekako sem se uspel zbrati in ostati miren. Ko sem štartal povezovalno etapo iz bivouaca, je bilo zelo stresno, ampak ko sem dal v prvo prestavo in speljal, je prišla tista prava, nora želja po dirkanju. In ta me je držala vse do štarta speciala.
Trema in napetost pred specialom sta bili zares veliki, zato sem se s sotekmovalci na štartu pogovarjal, da bi ju nekoliko razbil. Vedel sem, da bo spet ogromno prahu in da bo treba pritiskati do konca. Na prvi kontrolni točki pride do mene Ross Branch in me v smehu vpraša, kakšen je moj srčni utrip, oba počiva od smeha. Jaz pa … stres na polno, utrip čez 200. Ampak sem rekel: vse je v redu, komaj čakam, da štartam.
Zapeljal sem na štart, na črto, ki označuje linijo. Pogovarjal sem se z organizatorji na štartu. Vsi so bili prijazni in, vedoč, v kakšni vlogi sem, so me spodbujali.
Po štartu pa takoj prvi šok. Po 1 kilometru in 700 metrih pa … naletim na camel grass! Poletel sem po zraku, lovil motor in komaj ostal na kolesih. Nor začetek. Takrat je bil srčni utrip res čisto na meji. Edina želja, ki sem jo imel, je bila: ostani na kolesih, navigiraj, navigiraj, navigiraj, vozi kilometer za kilometrom, zdrži, zdrži, zdrži. In ti kilometri so se res vlekli, čeprav jih je bilo »samo« 100.
Danes mi je šla navigacija kar od rok. Enkrat sem imel sicer občutek, da nekaj ni prav, ampak sem sledil instinktu. In v ključnem trenutku sem se odločil pravilno, zavil v pravo smer, pobral kontrolno točko in nadaljeval. Prvih 50 kilometrov je bilo zelo zahtevnih, vozil sem malce rezervirano, a z glavnim ciljem: brez napak, brez izgubljanja.
Današnji special je bil vmes prekinjen, ker smo vmes 10 kilometrov odvozili po regionalni cesti, zato je organizator prekinil special in ga razdelil na dva dela. Ko sem vozil po regionalki, sem pogledal nazaj in preveril, kje je tekmovalec, ki je štartal za mano, ter videl, da se mi ni preveč približal. Nadaljevali smo na plaži, podlaga je bila trda, peščena. Stres je samo še naraščal, kajti iz navigacije je bilo težko razbrati, kje peljati. Enkrat sem narobe prebral zapisek, a na koncu našel pravo smer in v tistem trenutku sem vedel: zdaj je treba iti na polno!
Hitro, a pametno. Nisem šel čez 160 km/h, ker si kazenskih točk danes res nisem smel privoščiti. Vozil sem okoli 155–158 km/h. Helikopter nad mano, koncentracija na maksimumu. Enkrat sem zavil narobe, to sem ugotovil po dvajsetih metrih, obrnil nazaj in na srečo takoj našel pravo pot. Spet sem nadaljeval na polno.
Par kilometrov pred ciljem je bil še en navigacijsko zahteven moment – past, ki nam jo je nastavil organizator. Prav tukaj je Ricky Brabec izgubil letošnji Dakar. Navigacijska napaka prav na tej točki ga je stala dirke, in tudi sam sem tu ubral napačno pot, a kaj kmalu ugotovil, da moram obrniti in iti nazaj na pravo smer, nadaljevati po cesti in s polnim plinom do cilja. Noro, noro, noro!
V cilju … nisem si upal kaj dosti veseliti. Vedel sem, da imam samo šest minut prednosti, bilo je na tesno. Vse kamere so bile obrnjene v mene, čakal sem Campbella, da je prišel v cilj. Tistih zadnjih nekaj minut se mi je zdelo kot večnost. In potem … potrditev. Zmagal sem dakarsko dirko v razredu Rally2.
Občutki? Zelo, zelo, zelo sem vesel. Pravi bodo prišli zvečer, ko bom stopil na oder, ko bom dobil okoli vratu medaljo, o kateri sem sanjal že od prvega nastopa na Dakarju. Stal bom na najvišji stopnički.
Ta zmaga je posvečena vsem vam. Vsem, ki ste me podpirali, navijali, pisali sporočila, všečkali objave. Vsaka misel, vsak komentar je pomenil ogromno. Posebna zahvala pa vsem, ki ste pomagali moji družini v času tragičnega požara. Tega ne bom nikoli pozabil. Ta zmaga je tudi vaša.
Vi ste bili moja moč, moja inspiracija in moj razlog, zakaj sem moral zmagati.
Rad vas imam. Veselje še pride. Kurja polt me še vedno obliva, ko pomislim na to. Zavedanje še prihaja … ampak ja – to je lepa popotnica za naprej.
Ne znam vam povedati, kako zelo hvaležen sem vam za vse.
Iz srca hvala vsem.
Komaj čakam, da vas vidim.
Toni Mulec |
