Damjan in Erika Smolak iz Šentanela nad Prevaljami nista navadna kmetovalca. Že to, kako sta se spoznala, ju loči od velike večine kmetov in parov nasploh. Damijan je Eriko spoznal v resničnostnem šovu Ljubezen na seniku, in ko je Erika prvič videla Damijana, je takoj spoznala, da želi življenje preživeti z njim. Poleg običajnih kmečkih opravil pa se Damijan in Erika na ekološki kmetiji Dvornik ukvarjata še s številnimi drugimi dejavnostmi, kot so pridelava domačega ekološkega jabolčnega soka, zelenjave, peka kruha in še mnogo več. Občasno prirejata tudi delavnice za otroke in odrasle. Vsakoletni gosti kmetije Dvornik so otroci slovenjgraške osnovne šole; skupaj pobirajo jabolka in stiskajo sok. To, kar delata, delata s predanostjo in ljubeznijo, spoštujeta naravo in uživata v njej, zemlja je zanju bogastvo.
Ljubezen na prvi pogled
Damijan, z Eriko sta se spoznala v televizijski oddaji Ljubezen na seniku. Zakaj ste se odločili, da se prijavite v resničnostni šov?
Damijan: Pravzaprav so me našli ljudje, ki so iskali potencialne kandidate za oddajo. Sam nisem nikjer videl kakšne reklame. Naš sokrajan iz Šentanela jih je poslal k meni, predstavili so mi oddajo in odločil sem se, da bom sodeloval.
Sta se z Eriko ujela že na začetku?
Damijan: Celo leto sva se spoznavala, snemanje oddaje je trajalo precej dolgo. Prvo so nas, kmete, predstavili, potem smo prejeli pisma od tistih deklet, ki so se prijavile za nas, naslednjič pa smo se že spoznavali prek hitrih zmenkov, pozneje so punce prišle še na kmetijo.
Erika, kaj pa je bil vaš razlog, da ste se odločili za sodelovanje v resničnostnem šovu?
Ko sem videla Damijana, je bilo konec. Ljubezen na prvi pogled. S Saško sta se pogovarjala na seniku, Damijan je pripovedoval, da bi rad našel sorodno dušo, ki bi bila z njim na kmetiji. Takrat se je v meni nekaj premaknilo. Mama mi je pri 16 letih dejala, da sem bom poročila s kmetom, celo stavili sva, jaz pa sem temu seveda nasprotovala, niti razmišljala nisem o tem.
Slovenija Koroške ne pozna dovolj dobro
Ste se šele po tem, ko ste videli Damijana, odločili, da boste vendarle živeli na kmetiji?
Po tem nisem več razmišljala, kmetija gor ali dol, hotela sem biti z njim. Zelo dobro sva se ujela in mislim, da to še danes velja. Glede določenih stvari sem zelo prilagodljiva, in ko sva se odločila za skupno kariero, sem v Kranju pustila vse, kar sem imela, in prišla v Šentanel, brez ideje, kaj bom tukaj počela.
Kako pa ste se privadili na življenje na kmetiji in na Koroško?
Damijan: To zanjo sploh ni bila težava. Pri določenih stvareh je takoj prevzela pobudo in podala kakšne predloge.
Erika: Včasih imam občutek, da se še vedno privajam. Tukaj je res zelo lepo, pravljično. Kmetija je na samem, odmaknjena od vrveža, vendar še vedno ne preveč. Se mi pa zdi, ko gledam druge slovenske regije, da je Koroška res odmaknjena od Slovenije in da se mogoče tudi Korošci počutijo nekoliko odmaknjene. Slovenija Koroške ne pozna dovolj dobro.
Pa ob vseh dejavnostih, ki jih opravljata na kmetiji, še najdeta čas zase in za družino?
Erika: Trenutno še ne, vendar delava na tem. Začela sva ceniti čas, ki ga preživljava drug z drugim; ta čas ima zelo veliko vrednost, še posebno odkar imava hčerko Klaro. Treba je najti ravnotežje med delom in prostim časom, kar je na kmetiji včasih težko.
Zemlja je naše bogastvo
Lani sta pridobila certifikat ekološke kmetije. Zakaj sta se odločila za ekološki način kmetovanja?
Erika: Zemlja je naše bogastvo, zakaj tega ne bi izkoristili na pravi način? Stari indijanski pregovor pravi, da zemlje ne podedujemo od naših prednikov, sposodimo si jo od naših otrok. In to drži kot pribito; če bomo vse uničili s pesticidi, kaj bo ostalo za naše otroke? Ne potrebujemo teh škodljivih snovi, vse raste tudi brez pesticidov, mogoče v manjših količinah, je pa brez dvoma bolj kakovostno. Tudi najino vsakodnevno obnašanje je ekološko naravnano; stvari, ki jih kupujeva, so ekološke pridelave, bereva deklaracije, ne pretiravava z uporabo plastičnih vrečk … To je postal najin način življenja.
Zgodovina kmetije Dvornik je precej bogata, omenja se že v 15. stoletju.
Damijan: V cerkvenih zapisih iz 15. stoletja se pojavlja ime Dvornik ter še nekatere druge kmetije v Šentanelu. To smo ugotovili, ko smo prenavljali streho na cerkvi v Šentanelu. Našli smo skrinjo, cerkveno blagajno, v kateri so bili zapisi od raznih zemljišč, ki so jih darovali cerkvi, in knjigo darov, ki so jih kmetje darovali cerkvi – tam je bilo omenjeno ime kmetije. Originalni zapisi so v župnišču, skrinjo pa hraniva midva v muzeju.
Kako to, da ste se odločili za kmečki muzej, in kakšne predmete lahko v muzeju vidimo?
Damijan: Muzej obstaja že okoli 20 let. Na naši kmetiji je bilo ogromno starin, to so predmeti, ki so povezani s kmetovanjem. Nekaj predmetov smo dobili tudi z drugih okoliških kmetij. Vidite lahko stroje in orodja, ki so se včasih uporabljali. Najstarejši predmet, za katerega natančno vemo, koliko je star, ker ima vgravirano letnico, je iz leta 1865. Mislim pa, da so nekateri stari tudi do 200 let.
Poleg osnovnih kmečkih opravil se ukvarjata še z dejavnostmi, s katerimi se ukvarja malokateri kmetovalec. Pa imata poleg vsega, kar je treba na kmetiji postoriti, še čas in energijo za druge reči?
Damijan: Sam sem začel s predelavo sadja in z muzejem. Tudi domače obrti pletenja košar sem se lotil, vendar je projekt trenutno bolj v mirovanju. Med drugim pečeva kruh, izdelujeva testenine, sokove, nudiva storitve prešanja in polnjenja, ker imava svoj pasterizator, in še mnogo drugih stvari, kot sta pridelava in predelava zelenjave, sejeva tudi veliko žit.
Damijan in Erika vztrajata pri kakovosti
Ali je mogoče vajine izdelke kupiti tudi v trgovini?
Trenutno samo v eni trgovini v Žalcu, kje drugje zaenkrat še ne. Se pa o sodelovanju dogovarjamo s koroško zadrugo; pripravlja se projekt, ki poudarja lokalno predelavo in pridelavo ter prodajo teh izdelkov.
Srečamo vaju lahko tudi na tržnici na Ravnah na Koroškem in v Celovcu.
Erika: Vsak petek in soboto sva na Ravnah na tržnici, ob sobotah pa jaz hodim v Celovec. Zanimivo je bilo, ko je šef tržnice strankam tržnice omogočil izlet na kmetije, od katerih v Celovcu kupujejo izdelke; obiskali so tri kmetije, ena izmed njih je bila naša. To se mi zdi odlična poteza, saj lahko stranke tako vidijo, kako delamo in kaj delamo, kje in kako se vse to dogaja, in se prepričajo, da je vse ekološko pridelano. Moram reči, da se je prodaja od takrat znatno povečala.
Kje so bolj navdušeni nad vajinimi izdelki, na Ravnah ali v Celovcu?
Težko ocenim, lahko pa rečem, da so nad najinimi izdelki še najbolj navdušeni v javnih zavodih. Zelenjavo in sokove namreč voziva v vrtce in šole – v Mežico, Črno na Koroškem, Prevalje in na Ravne. V zadnjih časih kažejo interes za lokalno pridelano in predvsem svežo hrano. Ko nama zjutraj posredujejo naročilo, hrano pripraviva in jo v roku ene ure že dostaviva v šolsko kuhinjo. Pri tem res vztrajava na kakovosti; stvar se počasi razvija naprej, za sodelovanje je zainteresirana tudi Osnovna šola Muta.
Organizirata tudi delavnice za otroke in odrasle.
Erika: Prva osnovna šola iz Slovenj Gradca na najino kmetijo vsako leto pripelje nekaj otrok in tukaj se odvijajo delavnice. Z Damijanom sprešajo sok in ga poskusijo, včasih pobirajo še jabolka. Sodelujeva pa tudi z društvom za zdravilne rastline Povojček. Če imajo kakšno delo na terenu, pridejo še k nam, kjer imamo izobraževanje na tem področju. Odprta sva za to, kar drugi želijo.
Jon Petek
