“Že od malega mi je bil v atletiki vzornik Usain Bolt”

Verbovšek: Na državnem prvenstvu sem nastopil na 60 in 200 metrov. Z nastopom na 200m sem več kot zadovoljen, saj sem lanski dvoranski rezultat izboljšal kar za 77 stotink, česar res nisem pričakoval in sem za svojim osebnim rekordom na prostem zaostal le za stotinko. Z nastopom na 60m nisem najbolj zadovoljen, saj ga nisem izpeljal tehnično najbolje. Štartal sem slabo, nato pa nisem prišel v najboljše položaje med samo fazo ohranjanja hitrosti. Za dve stotinki sem sem zgrešil finalno serijo in sem tako končal na 9. mestu.

Verbovšek: Da, po eni strani mi je škoda, saj sem za zmagovalcem zaostal le za 10 stotink in vem, da sem med samim tekom naredil nekaj manjših napak in bi lahko tekel še hitreje, po drugi strani pa sem več kot zadovoljen, saj si nisem predstavljal, da bom osvojil 2. mesto s časom 21.93.

Verbovšek: Pri vstopu v cilj sem se malo preveč nagnil proti ciljni črti in sem nerodno padel ter si izpahnil ramo. To ni prvič, da sem si izpahnil ramo, tako da sem žal na tem področju že kar izkušen. Tokratni izpah rame mislim da ni tako hud kot pa so bili prejšnji, saj se mi rama kar hitro celi. Kmalu grem še na dodatne preiskave in upam na najboljše. Menim pa, da ne bo več dolgo, da bom lahko spet stopil na atletske steze.

Verbovšek: S treniranjem atletike sem se ukvarjal že v otroštvu od 1. do 7. razreda OŠ, bilo mi je zanimivo, a proti koncu moje takratne atletske kariere je zmagala moja strast do nogometa in sem v 7. razredu začel trenirati v lokalnem nogometnem klubu Fužinar. Naslednjih šest let sem nato branil barve Fužinarja kot vratar. Zgodilo pa se je, da sem imel zadnji dve leti kot vratar veliko poškodb ramen, tudi dva izpaha. Pri zadnji poškodbi ramena maja 2022 sem imel dovolj ter začel razmišljati o časih, ko sem treniral atletiko. Zdelo se mi je prav, da se vrnem v atletiko kot šprinter, ne znam pojasniti, ampak nekaj v meni mi je govorilo, da je to to, tako da sem se junija 2022 pridružil Atletskemu klubu Slovenj Gradec.

Verbovšek: Mislim, da sem takrat imel veliko srečo s trenerjem vratarjev v Fužinarju, Markom Vravnikom, ki me je že od mojega 14. leta dalje redno vabil na treninge zraven članskih vratarjev, kjer sem pridno nabiral izkušnje in se učil od izkušenejših vratarjev. Zaradi tega sem bil redno v stiku s člansko ekipo skozi leta in sem kasneje tudi sam dobil nekaj priložnosti, da stopim med vratnice v članski ekipi. Biti vratar je zelo nehvaležna in težka pozicija v nogometu, saj vratarji dobijo ponavadi najmanjše zasluge za neverjetne obrambe, kjer rešujejo ekipo, če pa naredijo napako, pa so najbolj kritizirani od vseh igralcev. Sem pa hvaležen za izkušnje, ki sem jih dobil vratar, nekaj teh lahko koristim tudi v atletiki, če pa pogledam celotno sliko, sem se v nogometu najbolj naučil ekipnega duha.

Verbovšek: V Ljubljani sem obiskoval srednjo šolo ŠCPET smer ekonomski tehnik, bil sem v nogometnem razredu Šiška. Tam je bil moj vratarski trener Ivo Tahirović, s katerim mislim, da sva kar dobro sodelovala. Ni bilo važno ali je bil sneg, dež, ali je bilo vroče ali mrzlo, ali se mi je ljubilo ali ne, trenirala sva v vsakem primeru ha-ha. Imam dobre spomine na najine treninge in odnos, naučil me je veliko in sem zaradi njega postajal boljši vratar.

Verbovšek: Do nedavnega me ni. Lani poleti sem začel pomagati v NK Fužinarju pri U15 in U17, ta mesec pa sem prevzel vlogo vratarskega trenerja do U13 in moram priznati, da več ko razmišljam o nogometu in ko sestavljam treninge, me večkrat zamika, da se postavim na gol in pokažem kakšno vajo. Vem pa, da se ne smem preveč naprezati, da ohranim moč za treninge atletike.

Verbovšek: Da, ko sem se odločil za atletiko, sem vedel, da je to to in ni več poti nazaj. Ker sem začel precej pozno trenirati, sem vedel, da zdaj ni več ‘pardona’ in bom moral dati vse od sebe, če želim uspeti. Veliko časa pa tudi posvečam gledanju in analiziranju posnetkov najboljših šprinterjev na svetu in jih poskušam posnemati. Mogoče pa se po koncu atletske kariere vrnem v nogomet na kakšno drugo pozicijo kot vratar.

Verbovšek: Poleti so pogoji kar dobri, imamo kar nekaj atletskih stez na Koroškem: v Slovenj Gradcu, na Ravnah kjer tudi sedaj pričakujemo nov tartan, v Mežici in pa v Črni. Večji problem je zima, ker nimamo ogrevane dvorane z atletsko stezo. To je še posebej problem za nas šprinterje, saj imamo daljše počitke med ponovitvami, ki nam omogočajo optimalno regeneracijo ter posledično boljšo izvedbo šprinta, če pa je hladno, se med počitkom mišice hitro ohladijo kar pa povečuje možnosti za poškodbe. Nam najbližji atletski dvorani pa sta oddaljeni več kot uro vožnje v Mariboru in v Slovenski Bistrici.

Verbovšek: Mojemu Gospodu in odrešeniku Jezusu Kristusu, res je, da sem bil jaz tisti, ki je treniral in garal, a on je blagoslovil moj trud in trdo delo. Seveda sem tudi hvaležen mojemu trenerju Urošu Verhovniku za vse nasvete in plan treningov, ki ga izvajava. Hvaležen sem tudi fizioterapevtu, ki ga obiskujem, Tomažu Zamrniku, ki odpravlja moje probleme s poškodbami in mi omogoča, da lahko brez problemov tekmujem. Hvaležen pa sem tudi svoji družini in prijateljem, ki me podpirajo.

Verbovšek: Že od malega mi je bil v atletiki vzornik Usain Bolt. Odraščal sem v gledanju atletike, ko je bil Bolt v svojih najboljših letih in sem si vedno želel biti kakor on.

E-Koroška: Kaj si želiš v prihodnosti, kakšne cilje imaš?