| Lep pozdrav vsem.
Današnja osma etapa je bila zelo dolga, malo manj kot 490 kilometrov smo odpeljali….noro. Že od samega štarta je šlo na polno! Prvih deset kilometrov praktično ves čas okoli 160 km/h, potem pa direktno v sipine.
Nekje okoli 20. kilometra sem v sipinah zadel v “žepek”, ki se naredi v pesku in padel. Airbag se je sprožil v napačnem trenutku in mi pošteno nategnil praktično vse mišice. Airbag mi danes ni prav veliko pomagal, prej obratno. Nadaljeval sem v bolečinah.
Kmalu po aktiviranem airbagu sem naletel še na sipino, kjer mi je sonce v jutranjih urah svetilo direktno v glavo, vrha nisem videl, nisem znal oceniti koliko odpreti plin … moral sem popravljati čisto na vrhu, bil sem prepočasen in tam sem izgubil kar nekaj časa že v prvem delu etape. Zaradi teh drobnih napak me je tekmovalec od zadaj ujel, kljub temu sem imel kar dober tempo v nadaljevanju.
Ujel sem tekmovalca pred sabo z rumeno številko in od tam naprej smo praktično vsi trije vozili skupaj. Na srečo in hkrati na žalost sem bil večino časa jaz spredaj. To pomeni več porabljene energije kot ostala dva, ker sem moral hkrati še navigirati. Moj tempo je bil hitrejši od ostalih dveh, a ne dovolj, da bi se ju lahko otresel. Dvakrat mi je sicer uspelo pobegniti, a vsaka najmanjša napaka te na taki etapi takoj stane. Predvsem danes, ko je bila etapa tako dolga, da je bilo zelo težko nadzorovati ritem. Včasih sem šel malo prepočasi, potem sta me spet ujela.
Proti koncu sem dal prednost enemu izmed tekmovalcev, da je malo odpiral traso, ker sem bil že praktično iztrošen. Psihično zelo naporen dan. Zadnjih 20 do 30 kilometrov pa … prava motokros dirka, ko smo, po domače povedano, dirkali v smrt. Veter je bil tako močan, da se praktično ni videlo nič, hitrosti pa so bile ves čas med 140 in 160 km/h. Zadnje kilometre v cilj smo šli kar 160 km/h, praktično “na slepo”. Včasih se človek res vpraša, zakaj toliko tiščimo gas v temo … ampak se je izšlo.
Na koncu sta pobudo prevzela druga dva tekmovalca, bolj športno bi bilo sicer, da bi me spustila naprej, ampak … vem, da sem danes odpeljal dobro etapo, dobro navigiral, sploh glede na to, da sem bil večino časa spredaj. Lahko rečem, da sem zadovoljen z današnjim dnevom.
Ni večjih poškodb. Imel sem še bližnje srečanje z grmom, čeprav je to grmovje zelo trdo, sem ga del odtrgal, ostal na kolesih in uspel odreagirati brez padca. Medicinsko osebje me je ravnokar oskrbelo in odstranilo vse trnje.
Cilj sem danes spet dosegel ves raztrgan, ampak zadovoljen. Rezultat je dober, za kaj več je malo zmanjkalo, ampak glede na dolžino etape in vse, kar se je dogajalo, je vrhunsko. Povozil sem tudi en kamen že čisto na začetku, poletel po zraku, naredil “supermana”, ampak očitno je vse ostalo celo.
Jutri je maraton etapa. Upamo na dober rezultat in, kar je najvažnejše, da ostanemo na kolesih.
Hvala, ker dirkate z mano.
Pozitiva, druge ni!
Toni Mulec |
