Zeleno zlato, kakor radi pravimo glavni sestavini najbolj priljubljene alkoholne pijače, na Koroškem še posebej uspeva. Zaradi ugodnega podnebja in rodovitne zemlje ima hmeljarstvo v regiji že stoletno tradicijo.
V Radljah so se polja hmelja pojavila že pred drugo svetovno vojno, pozneje so se razvila še v Spodnji Mežiški dolini. Koroški hmeljarji pa so se skozi stoletja srečevali z vzponi in padci, s takšnimi in drugačnimi težavami; velika nihanja tržnih cen, preusmeritve zadrug v živinorejo, neugodne vremenske razmere so bile pred leti trn v peti hmeljarjem, danes pa njihova največja težava postaja civilna družba.
Hmelj v Spodnji Mežiški dolini
»Hmelj so začeli gojiti v Spodnji Mežiški dolini leta 1956. Dotakratni kmetijski zadrugi Prežihovega Voranca so oblasti odvzele pravico do trgovanja z lesom, ki ga je prodajala v sodelovanju s kmeti, včlanjenimi v Kmetijsko zadrugo. V zamenjavo so Zadrugi ponudili gojitev hmelja, ki ga je začela gojiti na zadružni zemlji v Kotljah, na Šrotneku in na zemlji kmetov kooperantov. Pogodbe z zadrugo za gojitev hmelja so imeli kotuljski župnik Lajnšek, kmet Kolar, Lubas in Mihev.
Ob podpisu pogodb so analizirali prst na posameznih parcelah in predvideli s čim bodo njive dognojevali.
Za obdelavo hmeljišč so uporabljali male traktorje, kultivatorje, osipalnike in posebne nože, s katerimi so obrezovali sadike hmelja. Orodje in stroje je priskrbelo hmeljarsko podjetje Hmezad iz Žalca.
Sadike Savinjski golding so bile zelo kaljive, hmelj so dajale od 15- 20 let. Hmelj je potreboval veliko padavin. Rast so pospeševali z različnimi gnojili. Najhitreje je hmelj dozorel na peščenih tleh.
Čez leto so za hmelj skrbeli domačini, v avgustu pri obiranju pa so na pomoč priskočili tudi sezonski delavci iz drugih krajev (iz Prekmurja, Mežiške doline). Med poletnimi počitnicami so pomagali tudi učenci osnovnih šol in gimnazije Ravne.
Hmelj je odkupoval Hmezad. Za plačilo je bila ena merica (vredna današnjih 5 žemelj).
Hmeljišče je bilo pravokotne oblike. Hmelj so prenehali gojiti okoli 1975. leta. Prenehali so zaradi velikega padca cen in preusmeritve zadrug v živinorejo. Stroje je odkupil Hmezad, sušilnice pa so propadle.« Vir: Sanja Pipuš, Lucija Lipovnik, Hmeljišča v Spodnji Mežiški dolini, raziskovalna naloga, Ravne na Koroškem, 2003.
S spodnje fotografije, ki naj bi nastala leta 1974, je razvidno, da je ravenski hrib, kjer danes stoji strnjeno blokovsko naselje Javornik, včasih pokrival hmelj. Leta 1974 so bili v fazi gradnje prvi bloki, ki so se kmalu razširili po vsej ravnini.
Slovenija praktično ves hmelj izvozi
Poleg Koroške je hmelj značilen tudi za Spodnjo Savinjsko dolino. Čeprav se je industrializacija hmeljarstva začela šele pred približno 140 leti, so ga v samostanih na slovenskem pridelovali že v 11. stoletju. Danes Slovenija velja za eno največjih predelovalk hmelja, v veliki večini pa hmeljarji iz države izvažajo. »Hmelj v Sloveniji zaseda okoli 1 % njivskih površin. Letina hmelja je bila v zadnjih dveh letih količinsko in kakovostno zelo dobra. V letu 2017 se je hmelj prideloval na 1590 ha, letna proizvodnja pa je znašala 2767 ton. Zaradi ugodne tržne situacije v zadnjih letih so se povečale tudi hmeljne površine, in sicer za cca. 6 % glede na leto 2016. V 90. letih prejšnjega stoletja pa se je beležila pridelava hmelja tudi do 4000 t na 2450 ha. Premene so danes v upadanju, in sicer od 293 ha v letu 2016, so se v letu 2017 znižale na 220 ha. Število hmeljarjev se ponovno povečuje, in sicer od leta 2016, ko je bilo 111 hmeljarjev, se je leta 2017 število povečalo na 117. Kljub spodbudni letošnji situaciji pa se je leta 2002 ukvarjalo s hmeljem tudi že 192 hmeljarjev, kar predstavlja 64 % več hmeljarjev, glede na leto 2017,” pojasnjuje Ministrstvo RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
Padec cen je posledica dobre letine
Ker se večina hmelja izvozi, je prihodek slovenskega hmeljarja odvisen od razmer na globalnem trgu. Leta 2009 je hmeljarje udarila huda globalna kriza, ko je bila na trgu večja ponudba in manjše povpraševanje, kar je drastično znižalo odkupno ceno hmelja. Krize se spomni tudi največji slovenski hmeljar, Korošec Jože Čas, ki v Dravski in Mislinjski dolini razpolaga s prek 130 hektarjev obdelovalnih površin. »Takrat so se pojavljali viški, cene so padale. S tem so padale tudi obdelovalne površine, vse pa se je izravnalo okoli leta 2015,« pravi Čas. Pa lahko cene ponovno padejo in pahnejo hmeljarje v krizo? »Lahko, če bo dobra letina,« odgovarja največji koroški hmeljar. Torej – boljše kot so podnebne razmere za hmeljarje in boljša kot je letina, več je možnosti, da pride do novega padca cen. Krizo si tako ustvarijo sami.
Tudi Jože Čas, tako kot drugi slovenski hmeljarji, večino pridelanega hmelja izvozi. »Na leto pridelamo približno 2700 ton hmelja, od tega ga na domačem trgu prodamo okoli 100 ton,« oriše razliko med povpraševanjem doma in v tujini. Tudi prodaja največje slovenske pivovarne Heinekenu ni spremenila razmer na slovenskem trgu. »Prej smo hmelj prodajali pivovarni Laško, danes pač Heinekenu,« pravi in dodaja, da se pozna tudi vse večje zanimanje za vzpostavljanje mikropivovarn, a največ prihodka še vseeno ustvarjajo s prodajo velikim pivovarnam.
Včasih pa hmeljarjem zagodejo tudi vremenske razmere. Suša ali toča lahko uniči dobršen del pridelka, a zato se pridelovalci hmelja primerno zaščitijo. Z odjemalci sklepajo petletne pogodbe, vsako leto poskušajo dostaviti okoli 80 odstotkov dogovorjene količine. »Izredne vremenske razmere, kot je denimo toča, lahko uničijo pridelek, a kupci v takem primeru razumejo situacijo,« pojasni Čas. Hmeljarji pa se srečujejo tudi z drugimi težavami, ne samo z nihanjem cen, denimo s sušo, točo in drugimi vremenskimi pojavi.
Monitoring bo pokazal škodljivost hmeljarstva
Lansko leto se je del lokalne skupnosti v Slovenj Gradcu organiziral v civilno iniciativo, kjer izražajo skrb za zdravje in okolje. Problematizirali so dejstvo, da se hmeljišča v Mislinjski dolini vsako leto bolj širijo in bližajo urbanim naseljem, nedavno pa so dosegli, da bo Mestna občina Slovenj Gradec financirala monitoring zraka pri Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano v Mariboru. Monitoring bo pokazal, kako škodljiva so škropiva, ki jih hmeljarji uporabljajo za obsežnejši pridelek. Več občanov je izrazilo skrb nad škropljenjem, zaznajo jih celo v svojih domovih. Jože Čas pojasnjuje, da je skrb odveč. »Glifosata, ki je dejansko škodljiv za človekovo zdravje, ne uporabljamo. Niti ga ne smemo uporabljati, saj tako zahtevajo naši kupci. Plevel odstranjujemo mehansko, uporabljamo samo škropiva, ki odstranjujejo plesen in uši.« Kako škodljive so snovi, ki so nujno potrebne za konkreten pridelek hmelja, pa bo znano predvidoma v nekaj mesecih.
Jon Petek
