S publikacijo »Novicam se ne odpovemo!« in kratkim filmom »Obzornik 63 – Vlak senc« se Slovenija letos predstavlja na 57. Beneškem bienalu, ki velja za eno najpomembnejših razstav sodobne umetnosti v svetovnem merilu, odprtje katerega pa bo prav v teh dneh. Zastopnici slovenskega nacionalnega paviljona sta umetnica Nika Autor in Andreja Hribernik, direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti. Zastopati neko državo na umetniško tako vplivnem dogodku si lahko umetniki in kustosi štejejo v veliko čast. Andreja Hribernik v nedeljskem intervjuju za portal e-Koroška spregovori o bienalu, umetnosti v Koroški regiji in povezovanju umetnosti z regijo.
Izbor za kustosinjo v slovenskem paviljonu na letošnji 57. mednarodni umetnostni razstavi v Benetkah je eden od vrhov, ki ga lahko doseže človek, ki se ukvarja z umetnostjo. To je veliko zaupanje in hkrati priznanje vašemu delu.
Vsekakor je povabilo k sodelovanju na Beneškem bienalu v vlogi kustosinje nacionalnega paviljona veliko priznanje, hkrati pa z mojega stališča predstavlja tudi veliko odgovornost.
»Novicam se ne odpovemo!« je naslov letošnjega projekta Slovenije v Benetkah. Kakšna je rdeča nit tega projekta?
Projekt »Novicam se ne odpovemo!« v središče postavlja temo vlakov in železnic ter popotovanja v smislu iskanja sreče drugje. Projekt sestavljata dva elementa, filmski obzornik z naslovom »Newsreel 63 – Vlak senc« in publikacija, ki nosi enak naslov kot celoten projekt. Tematsko izhodišče filma predstavlja kratek posnetek, ki sta ga posnela dva begunca, ki sta potovala v podvozju vlaka na relaciji nekoč slavne železnice med Beogradom in Ljubljano. Film tako zastavi vprašanje, kako lahko umestimo ta posnetek v kontekst prikazovanja vlakov in železnic skozi zgodovino filma. Večji del filma tako predstavljajo citati iz različnih filmov, začenši s »Prihod vlaka na postajo« iz leta 1895 bratov Lumiere, do bolj poznanih hollywoodskih uspešnic, kot je denimo »Vlak za dva klateža« iz leta 1973, in jugoslovanskih filmov, kot sta »Specialni vlakovi« Krste Papića in »Vlakovi bez voznog reda« Veljka Bulajića. Zadnji del filmskega obzornika sestavljajo dokumentarni posnetki z železniške postaje v Beogradu iz januarja letos, kjer še danes obstaja neformalni tabor beguncev, ki so ostali ujeti ob zaprtju meja na Balkanski poti.
Sama publikacija je sestavni del projekta; ne gre za katalog razstave, ampak za knjigo, ki se sklicuje na formo samega obzornika in kombinira različne oblike besedil, od teoretičnih do literarnih pa tudi vizualnih elementov.
Pod projekt ste podpisane vi, Nika Autor in komisarka Zdenka Badovinac. Kdo je vodil igro in kdo je dal zeleno luč za ta projekt? Gotovo je bilo več idej, kako naj se Slovenija predstavi v Benetkah, ki je eden od najpomembnejših in odmevnih umetniških dogodkov na svetu.
Sam sistem nacionalne prestavitve na Beneškem bienalu, tako na arhitekturnem v lanskem letu kot na likovnem letos, poteka v nekoliko spremenjeni obliki. Ministrstvo za kulturo RS je zaradi spremenjenih zahtev bienala imenovalo nacionalni instituciji v komisarsko vlogo za obdobje petih let. Tako je to vlogo pri arhitekturnem bienalu prevzel Muzej za arhitekturo in oblikovanje, pri likovnem bienalu pa Moderna galerija. Zdenka Badovinac, ki je kot direktorica Moderne galerije tudi komisarka, me je imenovala za kustosinjo, pri izbiri umetnika/-ce pa sem imela popolnoma proste roke. Izbrala sem Niko Autor, delo katere zelo cenim, hkrati pa je k odločitvi botrovalo tudi dejstvo, da se ukvarja s tematiko, ki se tudi meni zdi zelo pomembna, da jo izpostavljamo, še posebno v teh časih. Pod vsebinski del projekta pa sta poleg naju z Niko podpisana še Ciril Oberstar in Andrej Šprah.
Bolj oddaljena področja ali regije v Sloveniji se same postavljajo v podrejen položaj
Ta vaš uspeh je zanimiv tudi s širšega vidika; dokazuje namreč, da ni treba biti v Ljubljani, v največji galeriji, da si lahko izbran za kustosa na tako pomembni razstavi.
V kontekstu tega vprašanja bi rada izpostavila problem, kot ga vidim sama; zdi se mi namreč, da se pogosto bolj oddaljena področja ali regije v Sloveniji (verjetno je tako tudi drugje po svetu) sama postavljajo v podrejeni položaj. Seveda smo bolj odmaknjeni, kar se tiče neke medijske vidnosti, to v KGLU pogosto občutimo na lastni koži, a je zaradi tega treba graditi na naših specifikah, in to je bilo tudi od vsega začetka naše izhodišče. Koroška galerija je zelo zanimiva institucija s programom in zbirko, ki pa sta seveda posebna ravno zaradi vpetosti v to okolje.
Kmalu bo minil vaš prvi mandat v KGLU v Slovenj Gradcu. Zanimivo je, da ta galerija na vodilnih mestih sprejema ljudi iz Zgornje Dravske doline, tudi Milena Zlatar je bila od tam.
Sama se dojemam kot Korošico in Koroška galerija likovnih umetnosti je institucija, ki ima sicer sedež v Slovenj Gradcu, vendar vsebinsko pokriva celotno regijo, je nacionalnega pomena z močnimi mednarodnimi vezmi. Je pa res, da je bila moja prva služba v Koroški galeriji likovnih umetnosti leta 2004. Takrat je bila direktorica Milena Zlatar, ki mi je, čeprav nisem bila umetnostna zgodovinarka, kot se je takrat v Sloveniji še vedno zahtevalo, dala prvo možnost, za kar sem ji zelo hvaležna.
Študirali ste mednarodne odnose na FDV in sedaj ste pristali v umetnosti. Kje je izvor takšnega preobrata?
Od nekdaj so me zanimale politične in družbene vsebine, poleg tega pa tudi umetnost dojemam kot neločljivo povezano s temi vsebinami, ki jih v različnih oblikah tudi odslikava. Menim, da je umetnost nemogoče misliti brez neke družbenopolitične vpetosti. Zaradi tega moje profesionalne poti ne razumem kot nekega preobrata.
Vpetost v regijo in povezovanje z regijo je zelo pomembno, zato v Koroški galeriji posebno pozornost posvečajo izobraževalnim programom
Pred vami je to galerijo dolgo vodil akademski slikar Karel Pečko, pozneje še Milena Zlatar in Marko Košan. Vsak direktor daje vodenju neko osebno noto. Po čem smo si lahko zapomnili vaše prvo obdobje v KGLU Slovenj Gradec?
Verjetno bi morali to vprašati obiskovalce in ljudi, ki nas spremljajo. Sama menim, da stopam po poti, ki so jo nakazali moji predhodniki, skupaj z določenimi poudarki, ki jih narekuje trenutna situacija. Sodobne razstave, ki odpirajo aktualna politična vprašanja, imajo zametke v mednarodnih razstavah z angažiranimi vsebinami, ki so potekale od 60. let dalje, eksistencialna vprašanja, ki jih odpiramo z zbirko Hommage a Tisnikar pa sledimo nekemu vsebinskemu regijskemu poudarku.
Kako uravnotežiti svojo vpetost v regijo, torej zadovoljevati umetniške potrebe teh krajev, hkrati pa zadovoljevati še ambicije in tudi poslanstvo, ki v primeru umetnosti ne pozna meja?
Vpetost v regijo in povezovanje z regijo je zelo pomembno, zato še posebno pozornost posvečamo izobraževalnim programom tako za najmlajše kot tudi za odrasle. Menim, da mora institucija, kot je Koroška galerija likovnih umetnosti, delovati na več ravneh, in tako kot smo se v lanskem letu posvečali domačim, koroškim umetnikom, še posebno ob koncu leta z novo postavitvijo del Bogdana Borčića in s pregledno razstavo Franca Berhtolda, bomo letošnje leto obarvali bolj mednarodno z dvema obsežnima mednarodnima projektoma, s katerima obeležujemo tudi 60-letnico galerije. Oktobra bomo odprli mednarodno razstavo na temo migracij, decembra pa razstavo z naslovom Vojna.
Jon Petek
