Uroš Zavodnik, koroški režiser, doktor filmske režije, je za slovensko filmsko sceno pomembno ime. Doktorski študij je končal v Avstriji, kjer je tudi priznan avtor številnih igranih in dokumentarnih filmov. (Pre)polne dvorane v Celovcu, kjer je premierno predstavil več svojih del, kažejo na kakovost ustvarjanja Ravenčana, v Sloveniji pa je zaenkrat še premalo cenjen. Poleg sodelovanja z raznimi vrhunskimi umetniki, posnel je denimo dokumentarec o slovenskem slikarju Jožetu Ciuhi, pa na filmskem področju sodeluje tudi z dijaki. Na Ravnah na Koroškem vodi Filmski studio na Gradu, v okviru projekta Erasmus+ pa so dijaki ravenske gimnazije in trgovske akademije iz Velikovca posneli srednjemetražni igrani film z naslovom Bergmandlc, futuristični triler, ki je idejno posnet po koroški legendi, postavljen pa je v rudarske rove pod Peco.
Uroš, ste doktor filmske režije, vaša diploma pa je iz druge stroke.
Pred študijem filmske umetnosti sem najprej diplomiral iz elektrotehnike-elektronike. Diplomo sem napisal iz informatike, konkretno iz ekspertnih sistemov. Že v osnovni in srednji šoli pa sem se veliko ukvarjal z glasbo in likovno umetnostjo. Obiskoval sem glasbeno šolo, igral sem tudi v orkestru. Ukvarjal sem se z gledališčem oziroma igro, imeli smo Koroško mladinsko gledališče. Dosti je takih, ki so najprej doštudirali nekaj drugega, in se šele potem vpisali na AGRFT, na filmsko režijo. Včasih je bilo tako, da si moral najprej dozoreti, preden so te sprejeli za filmskega režiserja. Jaz sem šel po diplomi v Avstrijo, najprej zaradi jezika, nakar sem tam začel študirati film. Na koncu sem doktoriral z disertacijo iz filmske režije, tudi v povezavi z AGRFT, ter naredil zaključni kratek igrani film – Der Prozess (Proces), in sicer po Franzu Kafki. Film sem realiziral tako produkcijsko kot avtorsko – kot izvršni producent, režiser, scenarist, montažer, poleg tega pa sem nastopil še v stranski vlogi. Pri produkciji mi je pomagal Stadttheater v Celovcu, kjer sem si izposodil kostume, rekvizite ter določene večje stvari za scenografijo. Posebej pa se moram zahvaliti mojemu direktorju fotografije, Ivanu Klariču (ARTIS Filmproduktion). Snemali smo v umetniški gimnaziji v Vitrinju (Viktring), nekdanjem samostanu, ki mi je arhitekturno nudil svojsko ‘kafkovsko’ atmosfero, ki preveva filmsko zgodbo.
Če bi se odločili za doktorat v Sloveniji, mislite, da bi bili deležni takšne pomoči kot v Celovcu?
Na AGRFT pač študentom na pomoč priskočita RTV in Filmski center. Obvezani so sodelovati pri produkcijah akademije. Takrat sem celo kontaktiral RTV, pa niso bili zainteresirani. Potem sem sam izpeljal celotno produkcijo v Avstriji.
Kaj pa ste predavali v Avstriji na fakulteti?
Filmsko umetnost in scenaristko, igrano filmsko produkcijo. Zadnji igrani filmski projekt, ki sem ga realiziral s študenti, je bil »I Wish«. Premiera filma je bila v celovškem Volkskinu. To je kratek 15-minutni film, narejen za filmske festivale. Študentje so okoli mene kot režiserja ustvarili filmsko ekipo, organizirali avdicije, pripravili scene, snemali smo na različnih lokacijah …
Je ORF zainteresiran za kratke filme?
Problem je v »slotu« oziroma programskem času za tovrstne filme. Denimo pri nas, na RTV Slovenija, jih predvajajo, ko zavrtijo krajši celovečerni film, in mu dodajo še kratkega iz njihove produkcije. Tako je bil na RTV predvajan tudi moj »Tolažnik«, ki je nastal v produkciji RTV.
Koliko pa ste sodelovali z RTV? Vemo, da je dokumentarec o Jožetu Ciuhi produkcija Radiotelevizije Slovenija.
Enkrat sem sodeloval na ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe na scenaristični delavnici, ki so ga organizirali LIFFe, Media Desk Slovenija in RTV, in sicer pri adaptaciji najbolj filmične zgodbe v okviru festivala Fabula. Delavnico je vodila Kirsten Harder iz Skript Akademie Drehbuch iz Berlina. Za adaptacijo je bila na voljo kratka zgodba »Tolažnik« avtorja Žige Rusa. Adaptirali smo jo različni režiserji in scenaristi. Medtem ko so jo preostali adaptirali tako, kot je bila spisana, sem jo jaz uporabil kot idejno predlogo. Stranski lik učiteljice sem postavil za glavnega, ker je bilo v njem več dramatičnosti. Tako je moja zgodba zmagala. Nagrada je bila produkcija mojega scenarija v produkciji RTV. To je bilo moje prvo sodelovanje z RTV. Glavno vlogo v »Tolažniku« sem zaupal Pii Zemljič, glavno stransko vlogo »Tolažnika« pa Jaku Mandiću, bratu Marka Mandića. Film je nastal v moji režiji, po mojem nagrajenem scenariju, zasedel sem tudi stransko vlogo. V filmu je ravnatelja igral Pavle Ravnohrib, jaz pa njegovega namestnika. Direktor fotografije je bil Simon Tanšek, scenograf Duško Milavec, lanskoletni dobitnik Badjurove nagrade za življenjsko delo. Nazadnje sem z RTV sodeloval kot igralec za skrito kamero, ki smo jo posneli na Javorniškem gradu za zabavno-glasbeno oddajo Slovenski pozdrav, kjer sem igral odvetnika. V času študija filma pa sem z RTV, Radiem Slovenija, sodeloval kot filmski kritik za priznano radijsko oddajo Gremo v kino. Za to sem se odločil, ker sem sledil izkušnjam filmskih avtorjev francoskega novega vala. Zadnja leta ste na televiziji verjetno večkrat videli mojo uspešno vizualizacijo Pihalnega orkestra Logatec – Pozdrav z Notranjske.
Še sodelujete z RTV?
Trenutno nimam projektov, ki bi bili povezani z RTV. Dokumentarec o slikarju Jožetu Ciuhi, pri katerem sem bil režiser, scenarist in montažer ter avtor grafike, je bil zadnji.
Ciuha je takoj pristal na sodelovanje z Zavodnikom
Kako sta se z Jožetom Ciuho spoznala in kako je pristal na sodelovanje?
Z njim sem snemal film, ko je bil star 87, 88 let, pred dvema letoma pa je, star 91 let, preminil. Bil je poln energije, kar se vidi tudi v filmu. Spoznala sva se v Parizu, kjer sem snemal z Juretom Bricmanom (Porcelan Catbriyur). Na to pariško snemanjem smo šli z mojim kabrioletom, po Parizu smo namreč snemali iz mojega avta. Neverjetno, kakšne kadre smo posneli – odprt rumen kabriolet, v njem moj snemalec Rado Likon, Jure, Katja in jaz. Proti koncu snemanja smo se s kamero oglasili še pri »Parižanu«, slikarju Jožetu Ciuhi, s katerim sva se takoj ujela. On je dolga leta poučeval v Salzburgu, jaz sem film študiral v Avstriji, že to naju je nekako družilo. Na osnovi materiala, ki sem ga ob obisku njegovega pariškega ateljeja posnel z njim, je RTV dal pobudo, ali bi bil pripravljen narediti dokumentarec o Ciuhi. Jože ni dovolil, da bi ga kdor koli snemal. Je pa takoj pristal, da posname dokumentarec skupaj z mano. Predlagal je, da bi kar takoj začeli. S tem je nastal manjši problem, saj se RTV produkcije filmov loteva malce drugače. RTV mi je zato ponudil možnost, da bi lahko nemudoma začeli, če sam najdem snemalca. Kontaktiral sem Rada Likona, ki je bil zainteresiran za projekt. In smo začeli. Ciuho so v Franciji odkrili kot velikega slikarja, ker je bil samosvoj, edinstven, drugačen. Fasciniral je francoskega likovnega kritika Alana Bosqueja. Šele po smrti Ciuhe sem na Šipanu, kjer je imel tudi svoj atelje, v katerem sva snemala in kjer sem imel po njegovi smrti projekcijo filma v okviru šipanske filmske šole, izvedel, da je po srečanju z mano v Parizu svojemu šipanskemu prijatelju zaupal, da je v meni prepoznal režiserja, s katerim bi lahko naredil film o sebi, da bi torej jaz lahko o njem naredil film. Velika čast za to zaupanje, za kar se moram Jožetu Ciuhi zahvaliti! Ker sva se spoznala v Parizu, kjer sem ga spoznal kot velikega slikarja, mi je bil koncept mojega filma takoj jasen. Mora biti tako dober kot njegove slike, da ga lahko v Parizu postavim ob bok njegovemu umetniškemu ustvarjanju, da ga lahko v prestolnici umetnosti pokažem skupaj z njegovimi slikami. Tako je bil film o njem predstavljen tudi na njegovi veliki razstavi v Vili Manin v Italiji pa tudi drugje po svetu, nazadnje na dnevih Slovenije skupaj z razstavo Jožeta in njegovega sina, Petra Ciuhe, v stavbi Heydar Aliyev center v Azerbajdžanu. Vrtel se je tudi na njegovih zadnjih razstavah v časa njegovega življenja, denimo na razstavi »Labirint časa« v Galeriji Jakopič ter v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Na zadnji dan tukajšnje razstave je preminil.
Igralec mora biti pred kamero naraven
Pravzaprav ste kompleten avtor, režiser, scenarist, pa še v filmu se pojavite – tako kot Hitchcock.
Sem tudi član Actor Studia, Igralskega studia Bratov Vajevec v Ljubljani, kjer se učimo igre po metodi Leeja Starsberga. Če ponazorim, tudi tega, kako moraš biti sposoben dati svoj ego na stran, da se lahko vživiš v igrani lik. Za igrani film Bergmandlc sem v omenjeni igralski studio Actor Studio popeljal tudi dijake, ki so nastopili v njem, da so se pripravili za igro pred kamero, saj še niso imeli tovrstne izkušnje. Tako so spoznali metodo, da so lahko sproščeno delovali pred kamero, se ustrezno vživeli v like. Igralec mora biti naraven pred kamero, in to jim je tudi uspelo.
Kakšen je bil proračun za film Bergmandlc?
Precej majhen. Poanta je v tem, da je nastal kot projekt Erasmus+. Osnovni proračun, ki smo ga skupaj z ravensko gimnazijo in trgovsko akademijo iz Velikovca najprej sestavili v predlogu projekta, je bil 105.000 evrov. Odobrenih nam je bilo 78.000 evrov, od tega je bilo za vsako šolo namenjenih 10.000 evrov za nakup filmske opreme, in sicer tehnike. Preostalo je bilo namenjeno za take in drugačne stroške mobilnosti, za hrano, prevoz itd. Scenarij smo sicer napisali za celovečerni film, in tako smo se z njim v upanju, da pridobimo dodatna sredstva, prijavili na novoustanovljeni koroški filmski sklad v Avstriji (Carinthia Film Commission). Sredstva nam niso bila odobrena, ker ta filmski sklad finančno podpira samo profesionalne komercialne projekte, ki niso financirani iz fondov, kot je Erasmus+. Zato smo potem sprejeli kompromis in se odločili, da bomo posneli zgolj kratek 30-minutni igrani film. Scenarij smo sicer skrajšali, vendar smo nazadnje po njem posneli toliko materiala, da smo na koncu naredili enourni film. Zato je pravzaprav škoda, da nismo ostali pri celovečernem scenariju, ko in če bi posneli še dodatnih 20 minut, bi že imeli celovečerni film. K projektu smo pritegnili številne sponzorje, tudi v obliki snemalnih lokacij, in sicer Podzemlje Pece, Splošno bolnišnico Slovenj Gradec, Zdravstveno-reševalni center Koroške, Kärntner Landesarchiv v Celovcu, Griffner Haus, futuristična električna vozila BMW i8 in i3 pa smo dobili od Autohaus Frey iz Beljaka.
Čigave pa so avtorske pravice?
Ker gre za projekt Erasmus+, so v pravzaprav razdeljene med obe instituciji, ki sta sodelovali, torej Gimnazijo Ravne na Koroškem in BHAK Velikovec (Praxis-Handelsakademie Völkermarkt). Tudi vsi sodelujoči pri filmu imamo avtorske pravice, ki nam pripadajo kot filmskim ustvarjalcem. Filma ne tržimo, ker smo ga posneli kot nekomercialni čezmejni mladinski projekt, hkrati pa imamo interes, da ga vidi čim več občinstva, saj je vsak film narejen za publiko, s katero edino lahko živi.
Kje je problem, da ga ne morejo predvajati na televiziji?
Prvič zato, ker mu moramo pustiti dve leti festivalskega in kinematografskega življenja, drugič pa tudi zato, ker je za televizijsko predvajanje treba posebej urediti pravice z Gramatikom, čigat skladba se na željo dijakov pojavi v filmu. Gramatik je dal dovoljenje, da se lahko uporabi, vendar če ga hočemo predvajati tudi na televiziji, moramo to še dodatno urediti. Film bo 14. marca ob 19. uri znova prikazan v Kinu Slovenj Gradec, 6. aprila ob 20. uri pa v mestnem kinu v Beljaku v Avstriji (Stadtkino Villach).
Koroška se lahko s filmom na edinstven način predstavi in promovira
Je to edinstven projekt v okviru Erasmus+?
Z gimnazijci na Ravnah sem najprej ustvaril film »Nick the Hacker«, ki je bil prikazan na raznih festivalih v Avstriji, kjer je dobil različne nagrade. Po uspehu tega filma me je kontaktiral prijatelj iz Avstrije, ki je predlagal, da bi s šolama naredili skupen čezmejni projekt. Predlagal sem, da ga naredimo tako, da bo drugačen, da bi dijaki sodelovali s profesionalci, ker sam prihajam iz profesionalnega filmskega okolja. Želel sem, da bi imeli možnost neposrednega sodelovanja z nami, tako da film na primer skupaj režiramo, skupaj spišemo scenarij, ga skupaj produciramo, in sicer z namenom, da se naučijo obrti, profesionalnosti, načina umetniškega in produkcijskega razmišljanja, značilnega za filmskega ustvarjalca itd. Zatorej je bila izhodiščna ideja v tem, da naredimo filmsko ekipo, v kateri ni odnosa mentor-učenec. Delujemo na enakovredni ravni, vsi medsebojno svobodno komuniciramo in si izmenjujemo znanja, ideje, izkušnje in pobude. V filmu smo kot idejno predlogo uporabili staro legendo iz podzemlja Pece ter iz nje naredili futuristično zgodbo. V podzemlju smo videli edinstven potencial za film, za filmsko zgodbo, pa tudi edinstveno lokacijo za snemanje, za pripoved svojske zgodbe. Hkrati je bilo to smiselno tudi za samo Podzemlje Pece in Koroško, saj se lahko s takim filmom na edinstven način predstavita in promovirata. Film je namreč doživel premiero v kinu CineCity v Celovcu v polni dvorani, pred več kot 500 ljudmi.
Ali spada Filmski studio na Gradu oziroma vaša dejavnost na Gimnaziji Ravne na Koroškem tudi med izbirne predmete gimnazijcev ali krožek?
Na ravenski gimnaziji je to izvenšolska dejavnost, povsem prostovoljna torej, na BHAK v Avstriji pa se izvaja v okviru obveznega predmeta, v nekem delu pa je povezana celo z njihovo maturo. Zaradi tovrstne razlike je pri nas problem v financiranju novih tovrstnih projektov. Imeli smo že en nov evropsko naravnan projekt Erasmus+, in sicer med nami, Avstrijo, Italijo in Hrvaško. Projekt je bil aktualen glede na trenutne razmere v Evropi (Brexit, begunska kriza idr.), zelo zanimiv za širšo koroško regijo iz zgodovinskega, kulturnega in geostrateškega vidika v kontekstu Evrope oz. Evropske unije. Gimnazija je zaprosila občine, ali bi bile pripravljene zbrati nekaj denarja, da bi sofinancirale izvedbo projekta, da bi na njem lahko deloval tudi sam kot strokovnjak, podobno kot sem v primeru Bergmandlca, a pri občinah žal ni bilo interesa. Projekt, ki je že bil odobren, smo zato morali na koncu zavrniti. Dodati moram še, da sodelujem tudi z gimnazijci slovenjegraške gimnazije ter dijaki tamkajšnjega šolskega centra in šole na Muti. Z njimi se enkrat mesečno dobivam v kinu Kulturnega doma Slovenj Gradec, da ob ogledih filmov debatiramo o svetovni kinematografiji, filmski umetnosti, pri čemer se jim ogled filma in diskusija z mano štejeta v izbirne vsebine.
Več ljudi enostavno niso spustili v nabito polno dvorano, ker zanje ni bilo več prostora.
Tudi vaš film o Kočevarjih je v Avstriji žel uspehe.
Res je, tudi premiera filma o Kočevarjih – Gottscheabar Lont, das verlorene Kulturerbe – je napolnila dvorano celovškega kina Wulfenia Kino. Govori o izgubljeni kulturni dediščini Kočevarjev. V filmu se nismo ukvarjali s politiko, temveč z njihovo kulturo, svojskim jezikom, ki izginja. Politična vsebina bi samo razdvajala, zato v tem primeru nihče ne bi videl njihove kulture. Kočevarji so namreč vse do danes ohranili nemški jezik iz srednjega veka. Ljudje, ki še govorijo kočevarščino, so danes stari čez 70, 80, 90 let. Najstarejši, ki je nastopil v filmu, je bil star 94 let. Moje razmišljanje je bilo, da če hočemo narediti nekaj za zgodovino, za svetovno kulturno dediščino, tudi za slovensko, saj so Kočevarji tudi del našega kulturnega prostora, potem je treba narediti film o kulturni dediščini Kočevarjev, izpostaviti njihov svojski star jezik. S tem je bilo nekako treba celoten film narediti v kočevarščini, zato so določeni deli filma, ki je žanrsko gledano dokumentarno-igrani, celo sinhronizirani v kočevarščino. Sam projekt je vzbudil veliko pozornosti avstrijskih medijev, tudi ORF je bil na premieri. Dvorana je bila tako polna, da so ljudje stali, več pa jih je moralo oditi, ker jih enostavno niso spustili v dvorano, ker zanje ni bilo več prostora.
Se je film vrtel tudi pri nas?
V Kočevju je bil prikazan v kinu in tamkajšnjem pokrajinskem muzeju, ob dnevih kočevarske kulture v Kočevskih Poljanah, Dolenjskih Toplicah, v Ljubljani na filozofski fakulteti, na mednarodnem festivalu dokumentarnega filma DOKUDOC v Mariboru, tu pri nas na Koroškem pa še ne. Se še niso odločili, da bi ga pokazali.
Ali je Slovenija pripravljena na filmsko drugačnost? Ali lahko dobiš denar iz filmskega sklada za tak scenarij, kot ga predstavite vi? Ali gre tu za lobije ozkega kroga režiserjev, ki dobivajo filme?
Težko je reči kar koli o tem. Problem je že v tem, da se je v zadnjem času proračun za film prepolovil. Film pa je draga umetnost – ne moreš ga narediti sam, okoli sebe moraš zbrati dobro avtorsko ekipo. Potrebuješ različne avtorsko naravnane filmske profile, produkcijsko-tehnično gledano tudi dobro produkcijsko in postprodukcijsko opremo, sploh za tak film, kot je bil Bergmandlc, ki je futuristični triler in je povezan z velikimi produkcijskimi in postprodukcijskimi stroški (posebni učinki). Glede na to, da je proračun sklada prepolovljen, in celovečerci dobijo nekajkrat manjše vsote kot v drugih evropskih državah, potem ti mora biti jasno, da je v tej naši državi na področju filmske umetnosti nekaj narobe. Če si pogledamo samo primer – Slovenija v filmski sklad prispeva okoli 4,5 milijona evrov, medtem ko samo mesto Dunaj prispeva v svoj »mestni« filmski sklad 6 milijonov. Na Dunaju pa tudi v drugih evropskih mestih in regijah, ki vlagajo sredstva v film, so dospeli do ugotovitve, da za en vložen evro dobijo nazaj tri evre. V vrednosti vloženih sredstev se namreč mora film snemati na njihovih lokalnih lokacijah, ali na primer tam montirati. S financiranjem filmov lahko torej samo profitirajo. Angažirajo se ljudje iz neposredne okolice, denar se vrača v mesto, polni so hoteli, restavracije, ohranjajo se filmsko specifični poklici. Škoda je, da pri nas ni pripravljenosti in volje, da bi izkoristili ta potencial. Imamo studie, ki so sami sebi namen. V Viba studiu, na primer, snemajo kuharske oddaje, lahko pa bi velike evropske produkcije. Marsikdo v Avstriji me vpraša, kaj bi jim lahko ponudila Slovenija; omenim jim tudi naš moderni studio Viba film, vendar se zatakne pri spoznanju, kaj jim lahko finančno ponudi Slovenija, da bi se odločili in snemali pri nas.
Jon Petek
