Globasnica, majhna, vendar znana občina južne avstrijske Koroške ne nudi mnogo turističnih atrakcij. Tiste, ki pa jih ponuja, so vsekakor vredne ogleda. Na približno 38 kvadratnih kilometrih, kjer živi okrog 1600 prebivalcev, se lahko pohvalijo predvsem z dvema turističnima senzacijama. Prva je veličasten grad, ki je nastal izpod rok in domišljije enega človeka, druga pa je romarska pot na znamenito goro svete Eme, ki, kot pravijo, na vernike vpliva prav čarobno. Pogovarjali smo se z županom Globasnice Bernardom Sadovnikom in lastnikom gradu Johannom Elbejem. Oba sta Slovenca.
Mala občina prijaznih ljudi
Ob prihodu v Globasnico smo se najprej ustavili pri stavbi občine, kjer smo želeli poiskati župana, da bi spregovorili par besed o samem kraju, turizmu, preteklosti, prihodnosti … Ob vhodu v občino naletimo na občinskega uradnika, ki je občino ravno zapuščal. Na vprašanje, ali se je mogoče srečati z županom, je v lepi koroški slovenščini odgovoril, da je župan ravno na terenu po občini in da naj poskusimo malo pozneje.
Ker središče občine ni ravno veliko, je v neposredni bližini tudi muzej in grad, ki je nekaj čisto posebnega. Kaj takega, kot je grad v Globasnici, svetovni popotnik redko uzre. Ob prvem pogledu grad deluje kot neka mogočna stavba iz nekih drugih, davnih časov, kjer je živel nek bogat vladar. Vendar je zgodba popolnoma drugačna.
Johann Elbe in njegova fantazija o gradu
Ena izmed turističnih atrakcij, ki množično privablja goste v to majhno občino Globasnico, je grad Johanna Elbeja, ki ga je skozi desetletja gradil sam. »V prostem času smo s prijatelji in sosedi delali grad. Tri leta smo gradili od kleti do strehe. Od takrat naprej pa sem več ali manj delal sam,« s ponosom pove Johann. Z našim obiskom smo ga ravno zmotili pri delu, izdeluje namreč še zadnja vrata, potem bo grad večinoma končan. »Seveda imam pa še veliko idej, ki mi jih nikoli ne zmanjka,« doda Johann.
Notranjost, zunanjost, vse kar pač sestavlja tako imenovani »Elberstein«, je ročno delo Johanna in njegove žene, ki prihaja iz Mežice.
Stene in police gradu so okrašene s slikami, figurami in kipi, ki sta jih z ženo izdelala sama. Figure je mogoče tudi kupiti, največkrat pa se v gradu pojavijo nabožne podobe. »Najbolj se prodajajo svetniki, verjetno največ prodamo figuric Marije. Teh imam 10 različnih vrst in velikosti.« Na slikah, ki so vrhunsko delo dveh amaterskih slikarjev, so večinoma podobe pokrajin, hiš, kmetije, vasi, cvetlice in tihožitja. Pa tudi portrete je mogoče videti. Skupno je samo Johann Elbej naslikal že okoli tisoč umetnin.
Največja turistična atrakcija občine
Johann je bil leta 2012 imenovan tudi za častnega občana občine Globasnica. Pove, da »pred tem, da sem zgradil grad v občini, ni bilo turistične znamenitosti, razen gore svete Eme, kamor že skozi vso zgodovino romajo verniki. Do tega, da sem postal častni občan, je prišlo zaradi zanimanja medijev za moje delo in za grad. Posledično je tudi občina videla moj prispevek k turizmu v kraju, saj turisti v našo vas pridejo zaradi gradu ter gredo še v kakšno gostilno, kjer puščajo denar.«
Koroški graščak nas popelje še v zgornje prostore gradu. V zgornji etaži imajo čudovit prostor v grajskem ambientu, ki je namenjen porokam. »Če se kdo odloči, da hoče imeti kakšen poseben grajski ambient, se lahko poroči v našem gradu.« V sobi na drugi strani zgornjega dela pa nam pokaže še zaenkrat nedokončano sobo, kjer po stenah visi še ogromno slik in fotografije, ki ponazarjajo potek gradnje gradu. Tudi načrte je Johann izdelal sam, brez pomoči arhitektov. Leta 1972 je bil grad pod streho in začelo se je dodajanje stolpov in dodatnih fines, ki danes krasijo to koroško umetnino.
Tako se je zaključil naš obisk te grajske znamenitosti v mali občini Globasnica, Johanna pa smo pustili, da se vrne nazaj k delu. Vendar ko smo zapuščali dvorišče, je pred gradom že stala skupina turistov, ki so si z zanimanjem ogledovali to čudovitost sredi majhne koroške vasi in so verjetno, tako kot mi, Johanna za trenutek odvrnili od njegovega dela in si ogledali posest.
Gora svete Eme: romarska pot in simbol slovenstva
Obisk Globasnice smo nadaljevali po poti, ki pelje na goro svete Eme. Lepa asfaltirana cesta vodi skoraj do vrha gore, malo pod vrhom se odpre veliko parkirišče. Gora svete Eme je del Geoparka Karavanke in je predgorje Karavank z nadmorsko višino 840 metrov. V neposredni bližini ravno v teh dneh ponovno potekajo arheološka izkopavanja, ki obiskovalca takoj spomnijo na bogato zgodovino tega hriba nad dolino Podjune. Letošnja izkopavanja pa so še posebej privlačna, saj se lahko obiskovalci arheologom pridružijo, od blizu opazujejo delo arheologov in so tako lahko priča morebitnim novim zgodovinskim odkritjem.
Naprej proti vrhu gore vodi makadamska cesta, ki pripelje do cerkve in arheoloških izkopanin. Te arheološke izkopanine kažejo, da je bilo na gori svetišče že v devetem stoletju pred našim štetjem. Tudi pozneje, v času Rimskega cesarstva, so prebivalci iz doline prihajali na goro in obiskovali svetišče. Izkopanine kažejo na to, da sta pred 1500 leti na gori nastali dvojna rimokatoliška in dvojna vzhodnogotska cerkev, gora pa je postala pravi romarski kraj, saj so sveti ostanki svetnikov uživali posebno občudovanje. Tam je stala tudi romarska hiša, ki je skrbela za ugodje romarjev. Arheologi so skupno izkopali pet cerkva, to pa vernike še danes prepričuje v duhovno moč samega kraja. Tako na goro verniki romajo še danes, do vrha vodi tudi meditacijska steza. Devet postaj, ki zaključujejo pot duhovnosti »Ad Fontes – K izvirom« v celoto, so delo likovnega umetnika, Korošca Valentina Omana. Občina si skupaj z župnijo in preostalimi verskimi organizacijami prizadeva za oživitev omenjene romarske poti in s tem za izboljšanje kakovosti turizma v regiji.
Ob cerkvi na vrhu gore raste tudi stoletna lipa, ki je zaščitena in ponazarja simbol slovenstva, še kako pomembnega v tej nekoč slovenski deželi. Spustimo se po poti, ki vodi na zahodno stran gore in prispemo do jame svete Rozalije. Iz te jame izvira sveta voda, ki je priljubljena destinacija romarjev, saj naj bi bila po izročilu zdravilna za oči. Speljana je po dveh žlebih, eden je za levo oko, drugi pa za desno. Dostop do jame je trenutno zaprt oziroma je dostopen na lastno odgovornost; izvir je namreč pod veliko pečino, ki se pogosto kruši; za obiskovalce je torej lahko usodno, če se zadržujejo pod mogočno skalo svete Rozalije. Je pa voda po žlebu speljana nekoliko stran od skale, da si lahko obiskovalci vseeno sperejo in pozdravijo oči.
Romarska pot na goro svete Eme bi lahko bila bolj prepoznavna
Ob povratku v dolino smo se še enkrat ustavili pri občini, pri čemer smo naleteli ravno na župana. Z veseljem nas je sprejel v svojo pisarno, kjer smo spregovorili o turizmu, gospodarstvu, Slovencih in koroški regiji na obeh straneh meje.
V pogovorih z županom smo se najprej dotaknili turizma v Globasnici in na avstrijskem Koroškem. Župan Bernard Sadovnik je bratranec Johanna Elbeja in v šali pove, da bratranec s svojim gradom več doprinese k turizmu občine kot pa on sam. Največ turistov in obiskovalcev pride v Globasnico zaradi gradu, pove Bernard. »Pa tudi zgodovinski kraj svete Eme, ki pa ni tako prepoznavna, kot bi lahko bila.« Največji delež izletniškega turizma prihaja iz Slovenije, najbolj pa jih motivirata omenjeni dve znamenitosti.
Tudi kolesarski turizem je na avstrijskem Koroškem dobro razvit, kar pove tudi sam župan Sadovnik: »Dejansko se kaže, da je Koroška pravilno investirala v kolesarske in pohodniške poti; kjer so le-te izgrajene, se povečuje število turistov, južna koroška regija pa od tega profitira.«
Nekdo v Sloveniji si ne želi razvoja koroške regije
Ob govoru o turizmu pa nismo mogli mimo same prometne infrastrukture, ki je na avstrijskem Koroškem odlično urejena, na slovenski strani pa je v zelo slabem stanju. Kritična stališča do cest na slovenskem Koroškem ima tudi župan Sadovnik. Po njegovem mnenju je sodobna prometnica temelj vsakega razvoja, izpostavi pa skupen problem zanemarjanja regije tako na slovenski kot tudi na avstrijski strani.
»Kot koroški Slovenci smo tukaj doživeli to, da se je južno Koroško zanemarjalo skozi več desetletij. Avstrija ni želela razvoja tam, kjer smo Slovenci močni kot manjšina. Včasih se ob tem vprašam, ali se v Sloveniji odvija popolnoma isti scenarij kot pri nas v preteklosti. Torej da se ne investira v temeljno infrastrukturo koroške regije, kar bi omogočala njen osnovni razvoj.«
Sadovnik ob tem doda, da očitno nekdo v Sloveniji noče, da bi se Koroška regija razvijala. »Nekdo v Sloveniji ne želi razvoja regije. Osnova vsakega turističnega, gospodarskega in krajevnega razvoja je, da se uredi prometna infrastruktura. To, kar se dela na slovenskem Koroškem, je katastrofa. Katastrofa je, če pomislimo, kaj turistom nudi avstrijska Koroška, ko pa turiste pripeljemo na slovensko stran, pa ni urejena niti osnovna prometna infrastruktura. Mislim, da je to naša skupna skrb.«
Bernardu povemo, da se Korošci že dolgo borimo za sodobno prometno infrastrukturo. Nasmeje se in odgovori: »Se opravičujem, vendar ‘borimo se’ se sliši že desetletja. Če je volja, je možno vse. V Avstriji je bila volja, in tako se gradi tudi mogočen tunel skozi Golico za novo železnico. Navsezadnje je tudi ta naša južna Koroška zdaj povezana na železniško omrežje. To je velika prednost za našo regijo.«
Župan Sadovnik pove, da bi se v Globasnici srečevali z odlivom prebivalstva, predvsem mladih, če se ne bi tja množično priseljevali Slovenci, ki imajo službe na avstrijskem Koroškem, večinoma v podjetju Bosch Mahle. Nekdaj slovenska občina postaja še bolj slovenska. In koliko stane kvadratni meter zazidljivega zemljišča v Globasnici? »15 evrov,« je kratek Bernard Sadovnik. In to je zemljišče, ki je v celoti komunalno urejeno, zato ni presenetljivo, da sta na prodaj le še dve parceli, na preostalih Slovenci že gradijo.
Jon Petek
