Večdnevno dogajanje ob največjem krščanskem prazniku spremljajo šege, začetki katerih segajo daleč v preteklost. Za Koroško so značilne prav posebne šege; nekatere so danes že zamrle, se spremenile, nekatere pa še vedno ostajajo priljubljene.
Uvod v teden pred veliko nočjo se začne že s cvetno nedeljo, ko v cerkvi blagoslavljajo v šope ali butare povezano spomladansko cvetje. Običaj je značilen za vse evropske države. Cvetna nedelja je spomin na Kristusov prihod v Jeruzalem, kjer je doživel sprejem, ko je na oslici prijahal v mesto. Star krščanski običaj se je pojavljal že v 9. stoletju, danes pa se navade ob cvetni nedelji razlikujejo od župnije do župnije.
Na cvetno nedeljo so večinoma nekoliko starejši otroci nosili snope, kot spomladanskemu zvezanemu cvetju na Koroškem pravijo že od nekdaj, večinoma iz vrbovih vej. Pojavljala so se tudi druga poimenovanja snopov, kot so presta, praselj, prantelj in cvetovec. »V Črni je bila znana navada pri nekaterih večjih fantih, da so kontrolirali snope, če so zvezani na pare. Če so bili, so en par kar z nožem porezali, da je bilo ‘liho število’. Marsikaterega so pri tem ranili, če se je branil. Še dandanes, ko se delajo snopi, rečejo, ali ga boš naredil na pare. Rezanje parov pa se je nehalo ob začetku zadnje svetovne vojne. Snope so delali na cvetni petek, ko je bil na kmetih dela prost dan – ‘nedev’,« sta v knjigi Črna in Črnjani zapisala avtorja Marija Makarovič in Ivan Modrej.
Velikonočne šege se na Koroškem praviloma začnejo v soboto, ko se z zvonika oglasijo velikonočni zvonovi. Na velikonočno soboto so zjutraj ob šestih odrasli hodili po blagoslovljeni ogenj, ki so ga kurili na dvorišču pred cerkvijo. »Bližnji so prišli po oglje kar z lopatico, drugi pa so nesli ogenj domov na suhi gobi. Nekateri še danes hodijo po blagoslovljeni ogenj ali pa jim ga kdo prinese domov,« sta zapisala Makarovičeva in Modrej.
Danes je še vedno priljubljeno »žegnanje« velikonočnih dobrot. Včasih so k žegnu hrano praviloma nosile ženske, gospodinje, danes pa je to družinski obred krščanskih družin. V košari praviloma najdemo pogačo, meso, hren, jajca in kruh. Na sobotno popoldne, ko so po cerkvah potekali blagoslovi jedi, so fantje na hribih nad vasmi oziroma mesti streljali z možnarji. Tudi danes se z bližnjih hribov slišijo streli možnarjev, tako na sobotno popoldne kot tudi na jutro velike noči.
Posebnost Koroške pa je obred velikonočnega ponedeljka, ki za druge predele Slovenije ni toliko značilen. Botri na veliki ponedeljek običajno obdarujejo svoje krščence in birmance s pisanko. Stara šega pravi, da je po navadi botra prinesla pisanko otrokom v lepi košari, v njej pa so bile pogača, pobarvana jajca, fige, pomaranče, sladkarije in še kaj. Pri prvem darilu sta bila v košari tudi otroška obleka in nekaj denarja. Danes so darila nekoliko drugačna; otroci za pisanko dobivajo najrazličnejše igrače, ki so daleč od skromnosti, ki je nekoč prevladovala v košarah.
Šege so se sčasoma spreminjale, nekatere so potonile v pozabo. Še vedno pa je velika noč največji krščanski praznik, ki ga praznujejo kristjani pa tudi neverniki.
