Živeti otroštvo pomeni živeti in se igrati (tudi) v domišljijskem svetu. Otrok lahko postane kar koli in kdor koli: gasilec, princ na belem konju, zdravnik, športnik, vitez. Ko nekaj vidi, se hipoma nad tem navduši. Običajno ga to hitro mine, saj kmalu »postane« nekaj povsem drugega. Starši pazijo le, da ne gre predaleč in vidi samo tisto, kar je primerno za otroške oči. In ko gre čas naprej, otrok odraste, opusti domišljijo, se sooči z resničnim svetom, sprejme odgovornost. Temu pravimo, da je odrasel in postal zrel.
Ker otrok živi v domišljijski deželi, kjer je običajno vse lepo in prav, je zaradi svoje zaupljivosti in radovednosti lahka tarča nepridipravov in raznih kultov. Še posebej v šolah, ki se v postmodernizmu od osnovnega poslanstva, torej prenašanja znanja, premikajo v smeri vzgoje. In v šole so danes s svojimi »trans« idejami vdrli LGBT-aktivisti. Njihova indoktrinacija je tako učinkovita, da jim otroci prostovoljno in slepo sledijo v brezno, iz katerega (skorajda) ni povratka. Ti aktivisti jim ob pomoči učiteljev in prebujene države perejo možgane in jih spodbujajo k prehodu iz enega v drugi spol. Danes jih učijo, da je spol, ki ti je bil biološko dan, družbeni konstrukt. In da ga moraš čim prej spremeniti, če tako čutiš.
Če se njihovi starši upirajo, jih LGBT-aktivisti javno označijo za homofobe ali transfobe, ki kršijo otrokove pravice, otrokom pa dajejo navodila, kako naj staršem zagrozijo, če jim ne bodo dovolili spremembe spola; tudi tako, da zapustijo družino in se ji odrečejo. Točno tako delujejo kulti, ki otroke nato, ne da bi sami prevzeli kakršno koli odgovornost, spremenijo v pohabljence. Transspolnost ni več modna muha in neškodljivo gibanje, ampak nevarna ideologija, ki pod krinko enakosti in človekovih pravic postaja prevladujoča usmeritev. Sploh ne gre več za priznavanje razlik med posamezniki, ampak želijo retardirani aktivisti cenzurirati vsa mnenja, ki ne ustrezajo tej absurdni ideologiji. Pri tem so se že tako zažrli v družbo, da so podrli vse psihološke in kulturne ovire, ki so človeka do zdaj ustavljale, da ni podlegel uničujočim spolnim idejam.
LGBT-ideologija temelji na trditvi, da resničnosti ne določajo dejstva, ampak občutki. Biološki spol, ki je ob rojstvu dejstvo, ni pravi spol, pravijo, ampak je resnični spol tisti, ki ga občutimo. Resnico si po njihovo človek ustvari sam. Ker to ni nič drugega kot neartikulirana zmedenost, morajo aktivisti ves čas utrjevati prepričanja javnosti, imeti na očeh svoje vernike in kaznovati heretike, saj bi bili v nasprotnem primeru razkriti. Dogme LGBT-ideologije so na zelo majavih nogah, saj so v velikem nasprotju z vsakdanjo resnico. A ker imajo aktivisti podporo medijev, še vedno lahko širijo svojo propagando, da je transspolna prihodnost prava prihodnost človeštva.
Vsiljena teorija spolov torej ni več samo marginalen postmodernistični koncept, ampak ideologija s široko podporo medijev, zvezdnikov in odločevalcev, ki v realnosti povzroča škodo predvsem otrokom in najstnikom. Če želimo sebe in potomce zaščititi ter jim prihraniti norosti postmodernističnega sveta, kjer so zastavonoše LGBT-aktivisti, bo treba nekaj narediti in spremeniti. Radikalno. Če kdo zgolj zamahne z roko in reče, da tako hudo spet ne bo, ob tem pa verjame, da ni treba obrniti ladje, saj prihajajoči valovi niso tako visoki, da ne bi mogli preko njih, se slepi. Zdravorazumski ljudje bodo morali zavoljo čednosti in normalnosti sprejeti drastične odločitve, da se prepreči LGBT-kultu nadaljnje stegovanje rok po otrocih. Vprašanje je, koliko ljudi si bo upalo povzdigniti glas in se upreti. Večina se boji medijskega pogroma ali pa negira grožnjo.
(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija magazin, 3. junij 2024)
