V Sloveniji se ogromno govori o korupciji, veliko govoric je resničnih veliko tudi ne. »Korupcija« skače dobesedno že iz paštet. Vendar pa se o njej predvsem govori, ukrepa pa ne. Mi kdo lahko kdo razloži, zakaj se je v Sloveniji tako malo korupcijskih afer zaključilo z obsodilno obsodbo? Verjetno ne.
Pa je jasno, sistem, ki bi moral korupcijo preganjati ne deluje, ne deluje sodstvo, ne deluje tožilstvo, ne deluje policija in ne delujejo mediji, ki bi morali biti »psi čuvaji« zakonitosti. Zato sem se v tej kolumni odločil predstaviti eno od možnih rešitev za znižanje korupcije ponuja, ki jo ponuja na osnovi »teorije razbitih oken«, ki sta jo leta 1982 opisala George Kelling in James Wilson v članku v reviji Atlantic profesor psihologije in vedenjske ekonomije Na Univerzi Duke Dan Ariely.
Članek se je ukvarjal z vzpostavljanjem reda v nevarnih mestnih soseskah. Rešitve nista videla v povečani navzočnosti policistov na ulicah, ampak drugje. Opazila sta namreč, da razbita okna v neurejenih soseskah (ki dolgo ostanejo nepopravljena), kar sama »vabijo« k dodatnim poškodbam iste stavbe in drugih v neposredni okolici. Tako se vandalizem širi in stopnjuje. Če ne bo razbitih oken, ne bo spodbude za naslednje vandale.
To teorijo je težko potrditi ali ovreči, toda njena logika je po Arielyu prepričljiva in predlaga, da se ne sme spregledovati, opravičevati ali zanemarjati drobnih zločinov (v tem primeru pojavov drobne korupcije), kajti to bo samo povečalo težave. To po njegovem velja še posebej za politike, direktorje, javne funkcionarje in slavne osebe. Sicer se sprašuje, če je pravično, da bi zanje veljali strožji standardi kot za običajne ljudi, toda potrebno je vedeti, da imajo ljudje, ki so bolj pod drobnogledom drugih, tudi večji vpliv na obnašanje gledalcev (in sledilcev) in so posledice za družbo težje, kadar grešijo oni. Torej bi se na vse pojave korupcije, tudi na najmanjše, moralo reagirati takoj in brez vsake milosti, kajti edini način v boju proti korupciji je ničelna toleranca do nje. Direktorji, javni funkcionarji, politiki in podobno pa bi morali biti še pod strožjim drobnogledom, tako glede svojih dejanj kot
svojega premoženjskega stanja.
Žal pa, drobnogled, ki naj bi ga pri nas opravljali predvsem mediji in nevladne organizacije, ne deluje, saj so v veliki večini oboji dobesedno zlizani z »tranzicijskimi bogataši« in politiki, ki so generator korupcije ter so pri tem veliko bolj podobni bevskajočim cuckom
kot pa »psem čuvajem« demokracije. In so s tem bolj kot del rešitve del problema.
In še moj dodatek k Arielyievi teoriji: Tu bi se pogosteje moral uporabljati (pri nadzoru
premoženjskega stanja) institut obrnjenega dokaznega bremena, ki je bil v slovensko zakonodajo implementiran leta 2011. Če se hočemo rešiti korupcije oziroma jo omejiti, je ena od najlažjih in najučinkovitejših poti, da se ljudem neupravičeno pridobljena lastnina odvzame, pri čemer ni niti potrebno dokazovati krivde le-teh, ki so osumljeni dejanj korupcije, ampak morajo oni dokazovati, od kod jim premoženje in če tega ne morejo prepričljivo dokazati, se jim le to odvzame.
Institut obrnjenega dokaznega bremena tako omogoča, da se osumljenim korupcije zapleni
premoženje brez kazenskega postopka, kar v praksi pomeni, da se lahko lastniku premoženja, če se pojavi nesorazmerje med premoženjem in prijavljenim dohodkom lastnika, le to zapleni (saj to nesorazmerje lahko izhaja iz kriminalnih dejanj, med katere spada tudi korupcija ali iz npr. skrivanja dohodkov, da ne bi bili obdavčeni). V tem postopku se breme dokazovanja izvora premoženja prenese na lastnika tega premoženja in če ta ne more upravičiti oziroma prikazati izvora tega, se mu zapleni. Ta institut se v naši zakonodaji uporablja zelo redko ali skoraj nič in ravno v boju proti korupciji bi lahko bil eno od najmočnejših orožij.
