Prvi koroški olimpijec Štefan Robač, smučarski tekač, je na olimpijske igre v Cortino d’Ampezzo odšel že daljnega 1956. Takrat so bili časi za profesionalne športnike povsem drugačni. Jugoslavija se ni zavedala pomena športa, vrhunski športniki, kot je bil Robač, od države niso dobili niti centa. Za prve tekaške smuči je Štefan zbiral staro železo, finančno ni pomagala niti železarna, kjer je bil zaposlen kot elektrikar. Težko je bilo orati brazdo, pravi, a premagal je vse težave. Kljub nenehnemu metanju polen pod noge se je Štefanu uspelo prebiti na najbolj prestižno tekmovanje na svetu. Njegovi uspehi so plod močne volje, ljubezni do športa, vztrajnosti in napornih vsakodnevnih treningov. Še danes rad stopi na tekaške smuči, tekmovanja na olimpijskih igrah pa nikoli ne bo pozabil.
Dan pred tekmo je izvedel, da bo tekel tudi na 50 kilometrov
Minuli petek so se začele zimske olimpijske igre v južnokorejskem Pjongčangu. Kako spremljate olimpijske igre, glede na to da ste prvi koroški olimpijec? Vam vzbudijo občutke nostalgije?
Ob gledanju imam občutek, kot da bi bil poleg. Uživam ob spremljanju katerega koli zimskega športa. Takrat, ko sem bil v Cortini d’Ampezzo, nisem zamudil nobene tekme, vse sem si ogledal. Prvič sem tu, sem si rekel, in vse si bom ogledal. Tekmovalci smo imeli namreč prost vstop na vsako tekmo. Še posebno pa sem navdušen nad tekom, saj smo tekali dobrih 70 let.
Leta 1956 ste bili v Cortini d’Ampezzo stari 26 let. So bila to vaša zlata leta?
Takrat sem imel takšno kondicijo, da sem po koroških vrhovih postavljal same rekorde. Na Uršljo goro sem s Čečovja na Ravnah na Koroškem priletel v eni uri in treh minutah. Po službi sem trikrat na teden tekal okoli Uršlje gore, skoraj vsak dan sem osvojil kakšen vrh.
Ste bili zadovoljni z rezultatom? Kaj je botrovalo k odstopu od tekme dolžine 50 kilometrov?
Takrat na 50 kilometrov sploh nisem imel namena tekati, na to dolžino se niti nisem pripravljal. Dan pred tekmo pa so mi dejali, da moram tekmovati tudi na to dolžino, ali pa se lahko poslovim od olimpijskih iger. Nisem imel izbire. Zaradi izčrpanosti in nepripravljenosti sem pri slabih 40 kilometrih odstopil.
Namesto izkušenega Robača so v Innsbruck raje poslali nekega Ljubljančana
Zakaj se niste udeležili tudi poznejših olimpijskih iger leta 1960 v Squaw Valleyu?
Smučarski tekači smo bili odlično pripravljeni, ker smo se pol leta pripravljali samo za te igre. En mesec pred odhodom je iz Beograda prišlo sporočilo, da tekmovalci ne gredo v Ameriko, ampak samo olimpijski komite. Zapičili so nam nož v srce. Pozneje smo slišali, da se nihče od komiteja ni vrnil nazaj v Jugoslavijo.
Pa pozneje, po letu 1960, ni bilo več želje in možnosti, da bi odšli na olimpijske igre, denimo v Innsbruck leta 1964?
Tudi 1964. sem plasiral, takrat kot trener – treniral sem najboljše tekače. Iz Beograda so mi dejali, da grem v Innsbruck kot pomočnik trenerja. Ampak ko je prišel čas odhoda, so mi dejali, da v Innsbruck ne grem. Namesto mene je odšel nekdo iz Ljubljane, ki ni imel pojma, kaj in kako delati. Takrat sem si rekel, da je čas, da se poslovim. Odstopil sem od vseh funkcij in treniral samo še sebe.
Elektrikar na tri izmene in profesionalni športnik
Včasih za športnike ni bilo na voljo toliko denarja, kot ga je danes, poleg profesionalnega tekanja ste hodili tudi v službo. Kako ste kombinirali oboje?
Ni bilo lahko. V drugih, bolj razvitih državah, služba ni prišla v poštev. Samo treningi in tekmovanja. V Jugoslaviji ni šlo drugače, kot tako, da smo hodili tudi v službo. Na to pa je svojo težo dodala še zloba kakšnega obratovodje, ki mu je šlo v nos, da smo bili zaradi treningov ali tekmovanj odsotni. Postavili so me celo za dežurnega elektrikarja, to je pomenilo delati na tri in štiri izmene. Z vseh strani so me tolkli po glavi, a vse sem premagal.
Danes so pri profesionalnih športnikih priljubljena razna poživila in doping. Kako je bilo v vaših časih s tem?
Pojma nismo imeli, kaj so poživila, to se je razvilo šele v zadnjih letih. Zame je takrat obstajal samo trening.
Kako ste takrat potovali v Cortino d’Ampezzo?
Tja z vlakom, nazaj pa z avtobusom. Na razne tekme smo hodili samo z vlakom. Takrat je bil vlak super; bilo je udobno, v avtobusu ali avtomobilu je bilo z vso opremo zelo tesno. Že sama potovanja so bila prav posebna doživetja. Jaz nikjer nisem mogel spati, samo razgledoval sem se naokoli. Ne bom vedel, kje potujem, sem rekel, ko sem si buden ogledoval okolico, medtem ko so drugi spali.
Za nakup opreme je nabiral staro železo
Kako je bilo takrat s tekaško opremo? Kako ste jo financirali?
Od začetka sem imel samo ene lesene smučke in pas ter lesene čevlje. Leta 1946 je v Guštanj prišel Gregor Klančnik, on nam je pokazal tekaške čevlje in smučke. Ves teden nismo mogli spati ob premlevanju, kako bi prišli do te opreme. Na srečo sem izvedel, da v Mežici živi Tomaž Šipek, izdelovalec smuči, ki je že poskušal z izdelovanjem tekaških. Z njegovimi smučkami sem se plasiral na olimpijske igre in ogromno tekačev je takrat kupovalo njegove smuči. Za denar smo zaprosili železarno in odvrnili so nam, naj gremo nabirat staro železo. Si morete misliti? Tako veliko podjetje, kot je bila železarna, nam reče, naj zberemo dovolj starega železa za nakup opreme?!
Koliko ste še danes športno aktivni?
Dokler bom lahko hodil, bom na tekaških smučeh. Zdaj, ko je sneg, tečem vsak dan. Dopoldan sem na smučeh, popoldan pa na sprehodu. Ampak vse v mejah normale, kolikor mi dopuščajo leta. Tudi poleti sem tekal, sodeloval sem na štajersko-koroškem pokalu.
Kateri je vaš najlepši spomin te bogate športne kariere?
Olimpijske igre, seveda. Ko sem po 30 kilometrih pritekel v cilj, me je čakal telegram. Žena mi je sporočila, da se nama je rodila hčerka Marjana. To so bili enkratni občutki, ki jih do danes nisem pozabil in jih nikoli ne bom.
Jon Petek
