Z jasnim ciljem, željo in močno voljo leta niso ovira. To dokazuje akademski slikar Stanislav Makuc, ki se je za univerzitetno izobrazbo odločil po upokojitvi. Iz slikarstva je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomiral leta 2014, ko je štel 60 let, pozneje pa je še magistriral. Poleg tega, da v domačem ateljeju dnevno vihti čopič, v Medgeneracijskem centru v Mežici vodi slikarski tečaj. Pod njegovim mentorstvom je trenutno v Narodnem domu v Mežici razstava slikarskih del, ki so nastala na tečaju. V pogovoru nam Stanislav Makuc opiše svojo nadvse zanimivo odločitev o študiju v Ljubljani in spregovori o svojem ustvarjanju.
Gospod Makuc, vaša slikarska pot je nadvse zanimiva. V pokoju ste se odločili, da se vpišete na Akademijo za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Čemu takšen podvig?
Ljubezen do slikarstva sem gojil že od nekdaj in z velikim spoštovanjem sem gledal na akademsko izobrazbo. V pokoju sem razmišljal, kaj bi sploh počel, nakar sem se vpisal na tečaj slikanja in risanja pri Nuši Lapajne v Ljubljani. Tam me je mentorica Slađana Mitrović dobro pripravila na sprejemne izpite na Akademiji za likovno umetnost UL. Ker sem imel končano višjo šolo, sem se lahko vpisal na redni študij. Ko sem pred sprejemnimi izpiti oddal zbirko svojih del v pregled, so me vprašali, ali sem jih prinesel za svojega sina.
Kot redni študent ste morali verjetno tudi redno obiskovati predavanja.
Tako, poiskal sem si stanovanje in se začasno preselil v Ljubljano. Začetki so bili izjemno težki, potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil na novo okolje.
Kakšna je bila reakcija sošolcev, ko so spoznali nekaj desetletij starejšega kolega?
V našem letniku nisem bil edini starejši, ena gospa jih je štela celo več od mene. Pri študiju umetnosti na akademiji ni starostne omejitve, podobnih primerov je veliko. Občutek je bil sprva sicer čuden, a sem se hitro privadil.
V mlajših letih pa o študiju slikarstva niste razmišljali?
Preden sem se vpisal v omenjeni tečaj Nuše Lapajne, sem obiskoval v šolo v okviru Društva koroških likovnikov, kjer je poučeval pokojni profesor Slavko Kores. Nad njim sem bil zelo navdušen, navezala sva stik in postala kot oče in sin. Še ko je ležal v bolnišnici, tik pred koncem življenja, sem ga obiskoval in mu kazal risbe, on pa mi je dajal nasvete. Srečo sem imel, da sem spoznal takšnega človeka. Največja zahvala gre njemu in Slađani Mitrović, pa seveda ženi in družini.
Kako je žena sprejela vašo odločitev, da v pokoju postanete študent?
Vedno je podpirala moje delo in mi stala ob strani. Doma je ure in ure sedela ter pozirala, jaz pa sem jo risal.
Lahko izpostavite kakšen motiv, za katerega bi lahko rekli, da vam je najbolj pri srcu, oziroma se na vaših platnih pojavlja najpogosteje?
Včasih sem zelo rad slikal krajino. Pozneje na akademiji pa sem začel razmišljati širše in se poglabljal v najrazličnejše tematike. Na slikah se odzivam na krizo, motijo me predvsem krivice, ki se v tem času dogajajo delavskemu razredu.
Se udeležujete slikarskih kolonij? Na Koroškem je nabor vsako leto prav pester.
Zdaj potrebujem malo počitka po akademiji, da lahko v miru slikam. Poleg tega mi nekaj časa vzame tudi slikarski tečaj, ki ga vodim v Medgeneracijskem centru v Mežici. Kakovostno delo zahteva svoj čas.
S slikarstvom se v Sloveniji ne živi preveč rožnato, statistični podatki kažejo, da povprečen Slovenec za kulturo nameni le 192 evrov na leto. Kako vi ocenjujete slovenski trg? Se dovolj osredotočate na prodajo svojih del?
Prodaji sem se skozi vsa leta premalo posvečal. Menim, da ima država do kulture precej mačehovski odnos. Ne samo slikarji, tudi glasbeniki, pisatelji, igralci in drugi umetniki se srečujejo s težavami. Na umetnosti bi moral biti bistveno večji poudarek, konec koncev smo po tem tudi prepoznavni.
Jon Petek
