Piše: Samo Vidovič (Demokracija)
Z Robertom Korenom sva se pogovarjala o njegovih nogometnih začetkih v prvi slovenski ligi, karieri v tujini, slovenski reprezentanci ter o trenerskih ciljih in ambicijah.
V prvi ligi si začel igrati leta 1999 v dresu Dravograda še kot najstnik. Uveljavil si se hitro, postal prepoznaven predvsem po svoji sposobnosti preigravanja v hitrosti, dobil si vzdevek El Niño, po vremenskem pojavu, ki je takrat pustošil po svetu. Kako se spomniš svojih začetkov?
Spomini so dokaj lepi, Dravograd je blizu mojih Radelj, od koder sem stopil v ta klub. Takrat se je začela ta lepa zgodba najprej v nogometni šoli, potem še pri članski ekipi, ki je prišla v prvo ligo. Najprej sem igral v selekcijah U 17 in 19, potem v prvi ekipi. Trener Marjan Pušnik mi je dal priložnost, veliko sem delal, veliko sem se takrat naučil.
Čez dve leti si odšel v Celje, zakaj si se odločil za ta klub?
Predvsem zato, ker mi je bila vizija kluba všeč, želeli so uveljaviti mlade igralce. Zato sem se kljub drugim ponudbam odločil za Celjane.
V sezoni 2002/03 je bilo Celje drugo v prvenstvu in pokalni finalist. Kaj je zmanjkalo za osvojitev kakšne lovorike?
Takrat smo igrali zelo dober, kombinatoren, gledljiv nogomet. Zmanjkalo je malo sreče, izkušenj v določenih tekmah. Vse smo imeli v svojih nogah. Mogoče je manjkalo malo mirnosti, igralec, ki bi znal potegniti mlado ekipo, manjkalo je tudi malo izkušenj v trenerskem štabu. V finalu pokala smo bili v igri v dveh tekmah proti Olimpiji boljši, nismo izgubili. Odločil je gol več v gosteh, Robert Prosinečki je odločil. Vseeno smo lahko ponosni na tisti čas, manjkala je le pika na i.
Leta 2004 si odšel v tujino, nekoliko presenetljivo v norveški Lillestrøm. Norveška liga je pri nas malo znana.
S Celjem smo igrali v evropskem pokalu proti Maccabiju iz Haife. Dobil sem ponudbo Izraelcev, pojavil se je Lillestrøm in še en klub z območja nekdanje Jugoslavije. Norveške lige nisem poznal, dobil pa sem nekaj informacij in spoznal, da lahko naredim korak naprej. To pa je, da se razvijem v čim bolj kompletnega igralca. Predvsem glede agresivnosti, čvrstosti in tu je bil Lillestrøm najboljša rešitev. Prvo leto mi je bilo najteže. Ko sem se prilagodil, sem pokazal kvaliteto in talent in dobil ponudbo West Bromwich Albiona iz Anglije.
WBA je igral v drugi angleški ligi, Championshipu, kasneje ste se uvrstili v Premier League, prvo angleško ligo.
Prilagoditev na angleški nogomet je trajala pol leta, potem sem se hitro znašel. Bil sem zelo dobro pripravljen, v prostih dneh sem treniral tudi sam, tudi po končanih treningih. Menedžer kluba Tony Mowbray me je cenil, me podpiral, tudi ko nisem igral najbolje. Prvo sezono se nam po porazu v doigravanju z Derby Countyjem ni uspelo uvrstiti v prvo ligo, naslednje leto pa smo bili suvereni in smo uspeli. To je bil velik preskok. Na začetku sem imel težave z očesom, vendar sem se s trdim delom vrnil v prvo ekipo. To sezono smo izpadli, vendar smo se že naslednjo spet uvrstili nazaj, takrat je bil menedžer Roberto DiMatteo.
Sledila je selitev v Hull City, kjer si kasneje postal kapetan ekipe.
Po treh letih in pol sem ugotovil, da je čas za selitev. Ko sem igral na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki, sem bil dejansko brez kluba. Šele po prvenstvu sem podpisal s Hull Cityjem, takrat je bil v drugi ligi. Prva sezona je bila težka, klub je bil v preoblikovanju. S prihodom menedžerja Steva Brucea pa smo se uvrstili v prvo ligo. Postal sem kapetan kluba, menedžer je cenil moje trdo delo. Na žalost se mi je kasneje v prvi ligi pripetila poškodba, počila mi je nartna kost, sledil je šesttedenski počitek. To je bil velik udarec. Sicer sem se vrnil, a sem imel nekoliko manjšo minutažo. Moram pa povedati, da so izkušnje igranja v Angliji neprecenljive, tam je bilo izjemno igrati.
Ob koncu svoje kariere si odšel igrat v avstralski Melbourne City in tam ostal dve sezoni.
Prišel sem v leta, ko začneš počasi razmišljati o koncu igralske kariere. Lahko bi ostal v drugi angleški ligi, a sem se odločil za Melbourne City, ki ga upravljajo isti ljudje kot Manchester City, ako da sem se o vsem dogovoril v Angliji. Začutil sem, da bi bilo lepo kariero skleniti v Avstraliji, spoznati njihovo kulturo. Imel sem podporo svoje žene. Življenje v Avstraliji je bilo vrhunsko, izkušnje fenomenalne, liga na višji ravni, kot sem pričakoval. V večini klubov so igrala velika igralska imena, npr. Damien Duff, nekdanji igralec Chelseaja. Na žalost so mi tu ponagajale poškodbe, težave sem imel predvsem z mišicami.
V reprezentanci si odigral 61 tekem. Višek tvoje reprezentančne kariere je bil gotovo svetovno prvenstvo v Južni Afriki leta 2010.
Sanje vsakega igralca so igrati na svetovnem prvenstvu. Bili smo zelo dobra ekipa. Da smo do tega prvenstva prišli, smo prehodili naporno pot. Kot ekipa smo sprejeli zadane naloge, vsak je dodal svoje, garali smo drug za drugega. Seveda so bile starostne in značajske razlike, kot kapetan sem gledal, da je bila atmosfera med nami na igrišču taka kot mora biti. Tudi zunaj igrišča smo bili prijatelji. Vseskozi smo imeli spoštljiv odnos drug do drugega. To in seveda kvalitetno trenersko delo nas je pripeljalo tako daleč.
Kako si doživel posamezne tekme na tem prvenstvu?
Prvo tekmo proti Alžiriji smo odigrali na videz slabše. To je bila prva tekma za nas vse na svetovnem prvenstvu. Na koncu nas je malo spremljala sreča. Meni kot strelcu zmagovitega gola in kapetanu je v velik ponos, da je bila to sploh prva zmaga Slovenije na svetovnih nogometnih prvenstvih.
Proti ZDA smo nastopili bolj sproščeno in odigrali odličen prvi polčas, povedli z dva proti nič. V drugem polčasu smo padli, ne vem zakaj. Nismo taktizirali, treba je vedeti, da so bili tudi igralci ZDA kvalitetni. Ob koncu tekme so izenačili, rezultat je bil glede na prikazano vseeno realen.
Tretjo tekmo v skupini proti Angliji smo odigrali dobro. Angleži so dali gol, bili boljši. Vseeno smo jih v zadnjih desetih minutah stisnili, ampak ni nam uspelo zadeti. Po koncu tekme smo stali na igrišču, čakali na razplet tekme ZDA-Alžirija, ki pa se na žalost ni izšel nam v prid, tako da se nismo uvrstili v osmino finala. Vseeno smo dosegli veliko, lahko smo ponosni.
Poglejva še tvoje aktivnosti v zadnjem času. Lansko sezono si bil član strokovnega štaba celjskega kluba, ki je osvojil naslov državnega prvaka. Kako gledaš na ta fenomenalni uspeh?
Bil sem član strokovnega štaba, kjer smo združili moči trener Dušan Kosič, trener vratarjev Amel Mujčinović in drugi sodelavci, ki so se spoznali na svoja področja. Čutila se je velika želja, da bi bili boljši kot sezono prej, ko se klub ni uvrstil na evropska tekmovanja. Začutil sem pritisk, čutim, da sem naredil največ, kar je bilo mogoče, bil sem dodaten trener na igrišču. S Kosičem sva se hitro ujela glede pogleda na igro, veliko sva se pogovarjala. Vzpostavili smo pravo energijo, željo po uspehu. Fante smo psihološko pripravljali na tekme. Držali smo ritem, nismo veliko nihali. Predvsem v situaciji s COVID-19 smo kvalitetno delali, po skupinah. Fantje so bili prava klapa, na koncu se je z nekaj sreče izšlo. Zelo sem ponosen, da sem bil del te zgodbe.
Pred kratkim si prevzel mesto prvega trenerja pri koroškem drugoligašu Fužinarju. Kakšne so tvoje trenerske ambicije?
Po končani karieri sem začel s šolanjem za trenerja. V Celju sem dobil izkušnje in informacije, kako stvari potekajo vsakodnevno, zato sem Celju hvaležen, korektno smo se razšli. Začutil sem, da je čas za nekaj novega. Želim iti korak za korakom. Našel sem novo motivacijo, priložnost za delo v domačem okolju. Sam želim Fužinarju dati vse svoje znanje in izkušnje ter se razvijati kot trener.
Pri Fužinarju si tudi glavni pri vodenju Nogometne šole. Kaj bi na splošno sporočil vsem mladim v teh trenutkih, ko zaradi pandemije še ne smejo skupaj trenirati in igrati tekem?
Mladim igralcem sedaj ni lahko. Vsem skupaj bi svetoval, da ostanejo pozitivni. Posebej pomembno je individualno trdo delo, tu lahko sedaj veliko pridobijo ali izgubijo. Upoštevajo naj navodila trenerjev in sami trdo delajo. Tu sta pomembni tako fizična priprava kot tudi regeneracija. Treba je najti ustrezno ravnovesje. Trdo delaj in nikoli ne obupaj je moj nasvet mladim.
Ali bi za konec dodal kakšno zgodbo iz svoje bogate igralske kariere, ki ti je najbolj ostala v spominu?
Ko sem igral za West Bromwich Albion, smo po porazu proti Liverpoolu vedeli, da bomo izpadli iz lige. Po tekmi smo šli v garderobo, a so nas pozvali, da se moramo vrniti na igrišče. Nisem vedel, kaj nas tam čaka. Stadion je bil še poln naših navijačev in ti so nam začeli ploskati. Čeprav smo izpadli iz lige, so nas z aplavzom nagradili za igre v prvenstvu, naredili smo častni krog. To je spoštovanje navijačev v Angliji, odnos do igralcev in kluba, za katerega navijajo.
Radeljčan Robert Koren, letnik 1980, je gotovo eden najboljših slovenskih nogometašev vseh časov. Bil je kapetan slovenske reprezentance na SP v Južni Afriki, ima 61 nastopov za našo izbrano vrsto. Je eden redkih Slovencev, ki se lahko pohvali z doseženim zadetkom na svetovnem prvenstvu. Njegov gol proti Alžiriji je prinesel Sloveniji prvo zmago na svetovnih prvenstvih. Dobrih sedem let je konstantno igral v prvih dveh angleških ligah, Premiere League in Championshipu, za West Bromwich Albion in Hull City. Pri Hullu je bil tudi kapetan ekipe.
