Niti sto let v preteklost se ni treba vrniti, da opazimo, kako zelo se je spremenila reka Drava. Na slabše, žal. Včasih je bila reka Drava čista, hitra in polna življenja. Danes je počasna, zamuljena in neugodna za življenje v njej. Še pred dobrimi 80 leti je po njej plulo na stotine transportnih splavov. Danes na območju koroške Drave v turistične namene plujeta dva. Da bi izvedeli, zakaj se je reka v tako kratkem času tako drastično spremenila, in kako turistično privlačna sploh je, smo obiskali Koroške splavarje, pogovarjali pa smo se tudi z dravograjsko županjo Marijano Cigala, županom občine Radlje ob Dravi Alanom Bukovnikom in nekaterimi koroškimi ribiči.
Včasih mogočna, danes umirajoča
Ena, če ne edina atraktivna turistična ponudba na koroškem delu reke Drave, je zagotovo splavarjenje. Koroški splavarji imajo prijetno urejeno »pristanišče« v Gortini pri Dravogradu, kjer so ravno ob našem obisku potekale priprave na prihod otroške skupine za spust po Dravi. Ob pristanu so postavljene tudi informativne table, ki obiskovalca podučijo o bogati zgodovini splavarjenja in reke Drave kot transportne poti. Zgodovina dravskega splavarstva pa sega več kot 500 let v preteklost. Drava je bila pomembna trgovska pot predvsem za les, koroški flosarji so ga po strugi nekdaj mogočne reke spravljali do reke Donave. Po drugi svetovni vojni pa je splavarstvo na Dravi popolnoma zamrlo.
Glavni razlog, da je splavarstvo na Dravi cvetelo v takšnem razmahu, je bil transport lesa. Center oziroma glavno zbirališče je bilo v Dravogradu, kamor je prihajal ves les s Koroške in iz Avstrije, od Dravograda pa je s pomočjo splavov in flosarjev nadaljeval pot proti Donavi. V 19. stoletju je bila Drava tako pomembna in gosta rečna prometnica, da je bil podan celo predlog za izgradnjo parnika, ki bi vozil na relaciji med Mariborom in Beljakom. Takrat še seveda po Dravi ni bilo hidroelektrarn, ki bi to onemogočale. Leta 1934 je po Dravi plulo kar 2000 splavov letno. Splavarski delavci in gozdarji so bili iz leta v leto slabše plačani in število splavov na Dravi se je zmanjševalo. Splavarstvo je tako počasi umiralo do leta 1950, ko je z izgradnjo hidroelektrarn med Mariborom in Dravogradom popolnoma zamrlo.
Splavarstvo – svetla točka turizma na Dravi
Danes se je še vedno mogoče spustiti s splavom po Dravi, vendar ne tako daleč kot pred drugo svetovno vojno. V Vuzenici, nekaj kilometrov naprej od Gortine po strugi reke, že čaka prva ovira – jez hidroelektrarne. Tako je splavarstvo danes samo še turistična atrakcija zgornjega dela slovenske Drave. Splavarstvo je na Davi v občini Podvelka obudil Franjo Šarman, ki je leta 2000 tudi uredil splavarski muzej. Franjo Šarman je vnuk Dravskih flosarjev, kar 11 flosarjev iz Šarmanove družine si je na mokri Dravi s splavarjenjem služilo kruh. Ta kruh ni bil vedno bel, kar dva iz rodu Šarmanov sta v Dravi našla tudi prerani grob.
Samo iz splavarskega pristana v Breznu, ob izlivu potoka v reko Dravo, je leta 1938 odpeljalo 189 splavov. Seveda je to dajalo kruh lastnikom gozdov, žagarjem in številnim splavarjem. Nekaj splavov je odpeljalo še po drugi svetovni vojni, zadnji splav pa je iz znanih razlogov odpeljal leta 1950.
Nekaj let za Šarmanom so se s splavarstvom začeli ukvarjati tudi višje na reki Dravi, Koroški splavarji so si uredili splavarski pristan pri Gortini, od koder se s splavom zapeljejo dva do tri kilometre proti Vuzenici, pojasni naša sogovornica Nuša Gostenčnik. Nuša pove, da se turisti precej zanimajo za splavarjenje, vendar je sezona samo v toplejših mesecih. Maja in junija po navadi beležijo lep obisk, med letnimi dopusti julija in avgusta nekoliko slabši, september in oktober pa sta ponovno splavarska meseca. Poleg domačinov in preostalih Slovencev pa Koroške splavarje najdejo tudi tujci, ki se mimogrede ustavijo na Koroškem. »Tuje goste iz držav, kot so Avstrija, Nemčija, Hrvaška, Poljska, beležimo vsako leto, priključimo pa jih večjim skupinam, saj je 50 minimalno število ljudi za vožnjo s splavom.«
Tako se Koroški splavarji iz leta v leto borijo s turistično umirajočo Dravo, saj so od avstrijske meje in pa tja do Štajerske edini, ki na koroškem delu reke Drave resnično nekaj ponudijo.
Priložnost na Dravi?
Ideja o tem, da bi Dravo naredili turistično bolj privlačno, se med občinami Dravske doline pojavlja že desetletja. Ob tem pa je veliko tudi dejavnikov, ki turistično privlačnost Drave zavirajo.
Pred leti se je v upanju, da bi Drava zaživela v svojih potencialih in naravnih lepotah, ki jih ponuja, izvajal projekt Drava kot priložnost. Pri projektu je sodelovalo pet občin ob zgornjem delu Drave, to so Dravograd, Muta, Vuzenica, Radlje ob Dravi in Podvelka. V okviru projekta obujanja umirajoče reke med letoma 2008 in 2013 je bilo občinam dodeljeno skupno okrog 2,5 milijona evrov za raznorazne infrastrukturne pridobitve in ureditve v okolici Drave. Vse občine so uredile pomole za privez čolnov, preostale pridobitve pa se razlikujejo od občine do občine. V Dravogradu so, denimo, uredili sanitarije za avtodome ter športnorekreacijski center pri Renerju, v Vuzenici so zgradili Bar Huta, prav tako so privlačno gostilno in prostor za kulturne prireditve na prostem uredili na Muti, arhitekturno zelo zanimiv objekt pa so poimenovali Mitnica. Tudi v Radljah ob Dravi so poleg pomolov pridobili številne druge objekte, med drugim je bil v omenjeni projekt zajet del izjemno priljubljenega Vodnega parka. V občini Podvelka so s tega naslova v kraju Brezno prav tako zgradili pomol s privezi za čolne. Samo iz splavarskega pristana ali lenštata v Breznu, kot so tak pristan tudi poimenovali, je leta 1938 odpeljalo 189 splavov. Zadnji splav iz tega lenštata pa se je po Dravi proti jugu odpeljal leta 1950.
Projekt je bil uspešno zaključen, dva milijona in pol sta bila porabljena za namene oživitve reke Drave. O tem, ali je projekt dosegel svoj namen, pa so mnenja po Dravski dolini različna. O tem smo govorili z županjo Občine Dravograd Marijano Cigala in z županom Občine Radlje ob Dravi Alanom Bukovnikom.
S predstavnikoma dveh občin ob Dravi smo se pogovarjali o osebnem mnenju, ali so objekti zaživeli, in ali je projekt dosegel svoj namen. Medtem ko je Alan Bukovnik v Radljah mnenja, da je projekt dosegel svoj namen, v dravograjski občini niso tako zadovoljni. Županja Marijana Cigala meni, da Drava kot priložnost v njihovi občini ni takšna priložnost, kot bi lahko bila. »Sama sem pričakovala več od tega projekta. Predstavljali smo si, da bo pri Renerju nastal nekakšen center rekreacije v Dravogradu, da bodo ljudje več koristili te površine.«
Med našo potjo po Dravski dolini smo se ustavili tudi na Muti, natančneje pri Mitnici. Ob prijetno urejenem objektu ob reki nas zmoti pogled na Dravo: ob pritoku čiste Bistrice se šele opazi razlika, kako kalna je dejansko reka Drava.
Zakaj je Drava umazana in kdo jo uničuje?
Reka Drava je kot kavna usedlina temna in motna na slovenski strani meje. Včasih je bilo to samo ob večjem deževju, danes pa je pojav veliko bolj pogost. Zakaj je temu tako in kdo je za to odgovoren ter kakšne so posledice za življenje v reki, smo se pogovarjali z nekaterimi koroškimi ribiči, ki so za portal e-Koroška pojasnili žalostno zgodbo in današnjo situacijo nekdaj mogočne, danes umirajoče reke.
Propad vodnega ekosistema v Dravi se je začel s hidroelektrarnami. Včasih je bila reka Drava precej bolj čista, hitra in živahna, polna tolmunov in brzic. Tudi življenja v njej je bilo dosti več. S tem se je na nek način treba sprijazniti, saj če hočemo uporabljati hladilnike, mikrovalovne pečice, televizorje in računalnike, potrebujemo nek vir energije, pred leti pač še ni bilo toliko možnosti za do okolja še bolj prijazne elektrarne. Vendar bi kljub hidroelektrarnam na obeh straneh Drave lahko bila reka v dosti boljši kondiciji, kot pa dejansko je.
Zakaj je reka tako kalna, če pa že nekaj dni ni bilo dežja, kaj šele naliva? Ribiči so nam na to vprašanje postregli z odgovorom, ki jezi in žalosti prav vsakogar, ki mu je vsaj malo mar za naravo in ohranjanje le-te. Pod jezovi hidroelektrarn v akumulacijskih jezerih se nabira veliko mulja, ki ga je treba očistiti. Avstrijci mehansko premeščajo mulj in ga pošiljajo naprej po strugi Drave, vsa umazanija, ki jo tako premeščajo, pa seveda priplava na slovensko stran, kjer se po toku počasi useda. Mulj bi morali čistiti na drugačen način, saj s tem uničujejo rečno življenje po celotni strugi Drave; vedno večje kaljenje reke vpliva na slabše življenjske pogoje za ribe in spreminjanje njenih habitatov. Zaenkrat ribiči kljub akcijam v borbi proti tovrstnim avstrijskim delovanjem še niso bili uspešni.
Da je vodno življenje v reki Dravi ogroženo, pa niso krivi samo Avstrijci. Tudi zajezitve reke Drave na naši strani so vodnemu življu okrnile življenjski prostor. Jezovi namreč onemogočajo poti, ki jih morajo ribe za drstenje preplavati, dolge pa so lahko tudi od 50 do 100 kilometrov. Drstenje rib preprečuje tudi načrtno nihanje vode za potrebe hidroelektrarne; ikre zaradi nenaravnega padca gladine vode večkrat ostanejo na suhem.
»Preveč težav imamo na Dravi, da bi lahko vse našteli,« je bila po dolgem pogovoru o življenju v Dravi izjava enega od ribičev. V Dravi zaradi elektrarn ni več naravnih zakonitosti, počasi se ruši ribji ekosistem.
Drava priložnosti ponuja kar sama
Pa je še vedno možnost za turistični razvoj na Dravi? In kaj bi morali storiti, da bi obudili umirajočo reko? Pri teh vprašanjih so vsi trije sogovorci, Gostenčnikova ter županja Cigala in župan Bukovnik, enakega mnenja: spremeniti uredbo o plovnosti Drave.
Trenutno največja reka na Koroškem ne dopušča, da bi se po njej vozili s čolni na motorni pogon. Dravograjčani in Radeljčani ne morejo sprejeti občinskega odloka o plovnosti reke Drave, dokler tega poprej s posebno uredbo ne uredi država. List papirja bi morali izpolniti na ministrstvu, pravita županja in župan dveh največjih občin ob zgornjem toku reke Drave, tega pa ne storijo že desetletje. »Odlok o plovnosti reke Drave mora uspeti, da bi se lahko na Dravi kaj dogajalo,« pravi Marijana Cigala in dodaja, da »reka Drava kar sama ponuja priložnosti, ki pa jih zaenkrat ne smemo izkoriščati. Lahko bi se začeli razvijati raznorazni vodni športi, dokler pa se motorji na čolnih ne smejo uporabljati, je to nemogoče.«
Tudi Alan Bukovnik je zelo podobnega mnenja kot Marijana Cigale, državi pa očita, da že več kot desetletje mečka z uredbo o plovnosti, občine pa pobožno čakajo na to dovoljenje. Bukovnik pogovor zaključi z mislijo, da »dokler Drava ne bo plovna, ne bo turističnega razvoja in reka bo mrtva«.
Jon Petek
