Ne mineva prav dolgo od časov, ko se je z bogato smučarsko in kopališko ponudbo v mežiškem hotelu trlo turistov. S postopnim ugašanjem možnosti za aktivno preživljanje počitnic Mežica ni bila več mamljiva destinacija za domače in tuje turiste, kmalu za tem je ugasnil tudi hotel in s tem turistične nočitvene kapacitete v kraju. A ambiciozni Mežičan Primož Doler vidi v Mežici priložnost za razvoj trajnostnega turizma, natančneje kolesarstva in pohodništva. Vizija in želja po tem, da v kraju turista zadrži dlje časa, sta ga pripeljali do tega, da je s partnerico Natašo odprl kolesarski ‘bed & breakfast’ B&B, kjer turistom poleg nočitve z zajtrkom ponuja tudi vodene kolesarske ture.
Primož, lahko bi rekli, da ste se z odprtjem turističnih nastanitev v Mežici, kjer je turizem praktično zamrl, lotili drznega projekta. Kako je prišlo do te odločitve?
V preteklih letih sva s prijateljem Janijem Hercogom v Mežico pripeljala mnogo turistov kolesarjev. Skupaj smo kolesarili po mežiških hribih in gozdovih, a ker v Mežici nismo imeli nočitvenih kapacitet, sva jih morala peljati v Topolščico. Vožnja nama je vsak dan odžirala veliko dragocenega časa, zato sem začel razmišljati v smeri, kako bi lahko turista obdržal v Mežici. Poleg tega vidim potencial, da se v naših krajih razvije kolesarski turizem.
Velikokrat govorimo o neizkoriščenem potencialu, ki ga imajo naši kraji. Kje vi vidite to možnost za razvoj turizma?
Kolesarski in s tem turistični potencial nas obdajata – imamo izjemno neokrnjeno naravo. Prepoznati moramo, da je to praktično edino, kar lahko Mežica turistu ponudi. Če bi imeli jezera, bi se turisti kopali ali lovili ribe, če bi imeli smučišče, bi se smučali. A tega nimamo – vse, kar lahko ponudimo so pohodniške in kolesarske poti.
Koliko nočitvenih kapacitet ponujate?
Trenutno imamo dve štiriposteljni sobi in štiri dvoposteljne, skupno šestnajst nočitvenih kapacitet. Vsaka soba ima tudi svojo kopalnico s straniščem, Nataša pa gostom vsako jutro pripravi tudi zajtrk.
Pa se kapacitete polnijo?
Zaenkrat se še nikjer ne oglašujemo. A takoj, ko registriraš podjetje, si viden med ponudniki nočitev. Tudi namembnost je znana in prek tega nas gostje najdejo. K priljubljenosti regije je prispevala tudi svetovna enduro serija pa tudi priporočila kolesarjev, s katerimi smo v prejšnjih letih skupaj kolesarili.
Torej je EWS dejansko prispeval k razvoju kolesarskega turizma na Koroškem?
Da, Koroško je postavil na zemljevid kolesarstva. Tega bi se morale občine in država zavedati in začeti delati v tej smeri. Če lahko regije v Italiji, Franciji, Španiji in še kje živijo od kolesarskega turizma, bi lahko tudi Mežica oziroma Koroška. Drugod so kolesarji pokazali, da veliko trošijo, a hočejo za svoj denar tudi nekaj dobiti.
Gostje hotela imajo tudi možnost vodenih kolesarskih tur. Kam jih največkrat popeljete?
Odkar je na Koroškem potekala tekma svetovne enduro serije EWS, je največ povpraševanja po tako imenovanih gozdnih »trailih«. To pomeni, da zjutraj kolesa naložimo na prikolico in se odpeljemo do začetka oziroma vrha gozdne kolesarske poti. Kolesarimo predvsem po dveh, ki sta bili vključeni v tekmo svetovne serije. Imamo pa še dosti skritih trailov, na katere obiskovalcev ne smemo preveč navajati, da ostanejo dovolj skriti.
Ali izbiro ture prilagajate željam gostov?
Izbira je odvisna od želje in zmožnosti gosta. Nekateri imajo raje “cross-country” ture. Kolesariti začnemo pri hotelu in glede na njihove zmožnosti določimo dolžino. Povprečno prekolesarimo od 50 do 70 kilometrov, ob tem pa premagamo 1500 metrov nadmorske višine.
Je Koroška turistično dovolj priljubljena, da lahko »bed&breakfast« v Mežici uspe?
Upam. Prepotoval sem že velik del Evrope, kjer cveti kolesarski turizem – od Sicilije in Francije, do Skandinavije, Grčije, Turčije … In ko sem ob tem opazoval okolico, sem se vprašal: kaj imajo več kot mi doma? Na Koroškem imamo vse, kar za turizem potrebujemo. Razdalje med kraji so kratke, tujcu ena ura vožnje ne predstavlja bremena, navajeni so daljših razdalj. Če so nastanjeni pri nas v Mežici, lahko kolesarijo po mežiških hribih, se kopajo v avstrijskih jezerih, imajo odlična izhodišča za pohode, blizu so smučišča, obiščejo lahko Podzemlje Pece in druge znamenitosti. Pri nas je pozitivno tudi to, da ni množičnega turizma, kar je odlično za turiste, ki iščejo aktivne, a umirjene počitnice.
Kakšni so vaši cilji in želje v prihodnjih letih?
Rad bi videl, da ko gost pride v Mežico, točno ve, zakaj je prišel. Na turistični zemljevid se moramo postaviti kot gorsko-kolesarska destinacija. Imamo super teren in to moramo izkoristiti. A jaz nisem tista oseba, ki se lahko dogovarja s kmeti in lastniki gozdov, nisem tisti, ki sestavlja projekte. Zato imamo občine in državo. S tem bi med drugim dosegli, da krajanom pride v podzavest, da je kolesarjenje v naravi povsem običajen in priljubljen šport. Zanimivo bi bilo denimo videti kolesarski park na strminah nekdanjega smučišča. Verjetno se bi ob tem našel še kak posameznik, ki bi v Mežici odprl sobe ali apartmaje za turiste.
Jon Petek
(Intervju je objavljen v 54. številki revije Šumc)
