Na tržnico je prišla branjevka, postavila na stojnico dvajset ducatov jajc, nastavila ceno tri eure in začela prodajati. Kakšne pol ure ji je dobro kazalo, saj je prodala že tri ducate. Sicer so se stranke pritoževale nad ceno, vendar so kupovale, saj ni bilo konkurence. Prelepo, da bi trajalo dolgo. No, pa se je po dobre pol ure pojavila še druga branjevka, zasedla stojnico tik poleg njene, postavila na stojnico ravno tako dvajset ducatov jajc in jih začela podajati po dva in pol evra za ducat. Seveda so se vse stranke preusmerile k njej.
Ko je druga branjevka prodala že tri ducate jajc, je prvo branjevko zaskrbelo, da ne bo prodala nič več, zato je nastavila ceno dva evra za ducat in vse nove stranke so seveda takoj začele kupovati pri njej. Druga branjevka je zato, ker ni imela več nobene stranke spustila ceno na evro in pol, saj je imele še sedemnajst ducatov jajc, ki bi jih rada čimprej prodala in šla domov počivat, čeprav si je s tako ceno komaj pokrila stroške oziroma bi rekli ekonomisti, da je poslovala z pozitivno nulo.
Takoj, ko pa je spustila ceno na evro in pol, je k njej pristopila prva branjevka in odkupila
vseh sedemnajst ducatov jajc, ki jih je še hotela prodati. Seveda jih je takoj prodala, samo,
da se reši vsega in lahko gre za nagrado domov čim prej počivat. V svoji želji za zasluženim
počitkom pa je pozabila, da ima pet stalnih strank, ki jim prodaja jajca po dva evra za ducat in da je ravno danes tisti dan, ko bi jim morala jajca dostaviti. Ko se je spomnila na to, je bilo že prepozno. Njena jajca so bila prodana. Prva branjevka jih je že postavila na pult k svojimi in seveda, ker ni bilo več konkurence, znova nastavila ceno tri evre za ducat.
Ker druga branjevka ni hotela, želela ali smela razočarati stalnih strank, je odšla nazaj na
tržnico, da bi kupila jajca. Toda glej ga zlomka, ravno danes na tržnici ni, razen prve
branjevke, prodajal jajc nihče drug. Tako je bila od prve branjevke prisiljena odkupiti pet
ducatov jajc po tri evre, da jih bo lahko prodala stalnim strankam. Začela je razmišljati:
»prodala sem za evro in pol, kupila nazaj za tri evre pet ducatov, torej bom imela izgubo
sedem in pol evrov. Nič, stalnim strankam jih bom prodala za tri evre, se bom že nekako
izgovorila«.
In tako je stalnim strankam prodala pet ducatov jajc po tri evre. Stranke so bile pravzaprav, kljub vsej nejevolji, jajca prisiljene kupiti, saj so imele z jajci (ker so jih na ta dan pač redno kupovale) že načrte. Prva je načrtovala veliko omleto, druga peko peciva, tretja peko torte… Skratka godrnjale so in se jezile nad ceno, vendar so žal morale požreti izgovarjanje druge branjevke, da je pač za vse kriv trg in pomanjkanje jajc.
Tako kot kupci, ki so morali preplačati jajca, se sedaj počutimo tudi vsi kupci elektrike v
Sloveniji. Elektriko rabimo in zato jo tudi, čeravno nejevoljno, drago plačujemo. Vlada se
izgovarja na tržne razmere, ravno tako kot druga branjevka, ki je zaradi lastne neumnosti
stroške, ki so nastali prevalila na kupce. In ljudem v veliki večini ni jasno, zakaj je pri nas elektrika tako draga. Popolnoma preprosto.
Dragi bralci, zato, ker imamo za predsednika vlade branjevca. Branjevca najslabše vrste, ki je ravnal podobno kot druga branjevka, poceni prodajal in drago kupoval. Poceni prodajal v
tujino vnaprej velike količine elektrike z minimalnim dobičkom samo zato, da je sebi in svoji kliki zagotovil visoke nagrade za »uspešnost«. Ko pa je moral zagotoviti elektriko za domače kupce, pa ga je presenetil trg in prisiljen je bil drago kupovati, stroke pa, ravno tako kot je storila druga branjevka, prevalil na nas, potrošnike. Skratka, to pove vse o njegovi genialnosti. Sedaj pa, ko je postal predsednik vlade pa bo udaril še drugič, z povišanjem davka z 9,5% na 22%. Država rabi denar, denar za nevladnike, denar za borce, denar za prijateljska svetovanja…, le za državljane, delavce in upokojence pa jim je itak vseeno.
