Ukrepi in sankcije proti Rusiji so po mojem mnenju ukrepi proti Evropi. Destabilizacija Evrope je velika priložnost za ostale velike igralce na svetu, kot sta Amerika in Kitajska. Te dni se veliko govori o energetiki in hrani. Če sem o tem pisal pred kratkim, se bom tokrat osredotočil bolj na plin, kateremu edini substitut je premog.
Po podatkih je Avstrija v letu 2021 pokrila nekaj več kot 70 % svojih potreb z ruskim plinom. Slovenija, ki je včasih veliko uvažala iz Italije (plin Alžirija), se je popolnoma usredotočila na uvoz plina iz vozlišča v Baumgartnu (AU), od koder smo uvozili 90 % plina. Medtem ko Nemčija in Avstrija aktivno stopata v obdobje, ko je potrebno najti kratkoročne rešitve za scenarij, da Rusija prekine dobavo oziroma EU to sama stori, gredo v pravi smeri tudi pogovori Vlade RS, da poveča pretok plina iz Italije in hkrati zagotovi dodatne poti, kot sta Hrvaška in LNG. Razumevanje, da lahko ruski trg čez noč zamenjamo z uvozom plina iz Amerike in drugih držav, ki ponujajo tako imenovani utekočinjen naftni plin, je seveda zmotno in neodgovorno. Redukcije v gospodarstvu morajo biti zadnji možen scenarij, ki se lahko uveljavi samo v najhujših primerih. https://www.bbc.com/news/business-60925016
Navezava med plinom in premogom ter električno energijo in konkurenčnim gospodarstvom je ogromna. Zaradi pospešenega prehoda v zeleno je Nemčija v veliki meri zapirala premogovne elektrarne. Slednje je nadomeščala s plinsko-parnimi bloki in velikimi investicijami v obnovljive vire, med katerimi izstopajo vetrne in sončne elektrarne. V vmesnem času je Nemčija poskrbela, da je prišlo do sprejetja nove taksonomije, ki pod določenimi pogoji priznava plin kot vmesni in zeleni energent, kar naj bi še pospešilo investicije v plinsko-parne enote. Omenjena pot Nemčije se je izkazala za napačno. Nemčija je čez noč postala preveč odvisna, kar je morala priznati in postopoma začeti z načrtom, kako to izboljšati. Med vidnimi ukrepi je dvig količin izkopa premoga. Nemčija si ne more privoščiti še enega poletja, kot je bilo lansko, ko še ni bilo govora o Ukrajini in vojni v Rusiji, pač pa o veliki suši in stabilnem anticiklonskem obdobju, ko je odneslo številne načrtovane vetrne dni in načrtovane količine EE, pridobljene iz vetra. Omenjeno izgubo je bilo potrebno pokriti iz plinsko-parnih blokov. https://www.energetika.net/si/novice/clanki/nemcija-zavraca-uvrstitev-jedrske-energije-v-taksonomijo-zel
Premog. Premog je tisti, ki nas v teh dneh rešuje in nas bo tudi v bodoče. Vse države po svetu so začele s povečanjem izkopa premoga. Enostavno smo prišli do točke, ko moramo priznati, da se že celotno desetletje pogovarjamo o alternativnih rešitvah za stabilne in flaksibilne bloke, ki pa jih še vedno ni. Vodik je tema v vseh energetskih krogih, vendar do zdaj še ni bilo pomembnega preboja. Prav tako vsi govorimo o soncu, a hkrati pozabljamo, da se še vedno porabi ogromne količine energije za pridelavo panelov, ki se proizvajajo v tretjih državah in to le zaradi tega, da smo lahko v Evropi zeleni, Kitajsko pa označimo za umazano državo, ki večino svoje elektrike za pridobitev energije in za izdelavo panelov, pridobi iz premoga. Na kratki rok sonce ne bo zamenjalo premoga; na dolgi rok, pa fotovoltaika na strehah manjših stanovanjskih enot ni rešitev. Vse pohvale Gen-I, ki to masovno promovira, saj je to dobro za zavedanje in promocijo, za resen preboj pa je – vsaj v Sloveniji – preveč omejitev. Omrežje, žal, ni dovolj robustno, za izgradnjo le-tega pa potrebujemo več kot 10 let in več kot 4,5 MRD investicij. Ponosen sem na HSE, ki je po mojem mnenju ubral pravo pot, pot k izgradnji večjih sončnih polj, kjer je združenih nešteto solarnih panelov, ki jih upravlja proizvajalec in hkrati prodajalec EE. Postavljena je vsa potrebna infrastruktura in ni potrebnih dodatnih tektonskih premikov. Edina ovira na dolgi rok je državna birokracija. Vse, kar je več kot 10 MW, potrebuje državni prostorski načrt (DPN), pridobivanje le-tega pa lahko traja več kot 10 let. https://www.hse.si/sl/soncna-elektrarna-prapretno-dober-primer-pravicnega-prehoda/
In kaj vse to pomeni za gospodarstvo? Gospodarstvo potrebuje konkurenčne cene električne energije. Dolgoročno, konkurenčne cene za slovensko gospodarstvo niso nad 150 EUR na MW. Prav tako se moramo zavedati, da se z določenimi odločitvami gibljemo v smeri povečanja uvoza EE iz tujine, kar pa pomeni, da bo borznim cenam potrebno dodati še stroške za čezmejni uvoz. Zato še enkrat poudarjam, da je za naše gospodarstvo še kako pomemben lasten vir oziroma samozadostnost. Slovenija si, žal, ne more privoščiti vsega, saj smo v večini primerov podizvajalci Nemcev in Avstrijcev, ki od nas zahtevajo konkurenčne cene, katerih pa, žal, ne bomo mogli doseči, če bomo preveč uvozno odvisni in bomo zapirali domačo proizvodnjo. Premog je in bo najbolj pomemben energent pri zelenem prehodu. Ne samo, da bomo v teh kriznih časih skrbeli za vzdržnost in robustnost našega EE-sistema, skrbeli bomo tudi za konkurenčnost našega gospodarstva, ki potrebuje TEŠ in domači vir EE. Zelenega prehoda ne ovirata TEŠ in Premogovnik, pač pa situacija na svetovnem trgu in domača birokratizacija. Če ne bomo prišli do zakona, po katerem bo prišlo do prevlade javnega interesa, ko se bo govorilo o energetiki, lahko pozabimo na pravočasne ukrepe in na prehod v zeleno družbo. https://www.energetika.net/novice/clanki/mervar-konec-cen-elektrike-pod-100-110-eurmwh?utm_source=en.novice&utm_medium=email&utm_campaign=12042022
Srečno!
