Polovica Dakarja za mano: zahtevna navigacija, težka trasa in dragocene lekcije, zelo dobro drugo mesto v skupini.
Prvi teden letošnjega Dakarja je bil zame izjemno naporen in hkrati zelo poučen. Iskreno lahko rečem, da je zahtevnost dirke presegla moja pričakovanja, predvsem zaradi kombinacije zelo težke trase in izjemno zahtevne navigacije. Nisem pričakoval, da bo navigacijskih zapisov toliko in da bodo tako pogosti – praktično na vsakih petsto metrov. To pomeni, da si moral biti ves čas z očmi na navigaciji, kar te hitro oddalji od same trase.
Teren je bil v prvem delu dirke izredno zahteven. Veliko je bilo posušenih rečnih strug, kjer so bile hitrosti zelo visoke, hkrati pa polno nevarnosti. Kamni so bili pogosto skriti pod rečnim peskom ali mivko, kar je predstavljalo dodatno tveganje. V kombinaciji z nenehnim spremljanjem navigacijskega stolpa si marsikatero past hitro spregledal, kar je vodilo v napake.
Prvi trije dnevi niso šli po načrtu. Naredil sem kar nekaj navigacijskih napak, kar je do neke mere razumljivo, saj nimam veliko možnosti za trening prav tega segmenta. Poleg tega sem se moral še privaditi na povsem nov motor in nove nastavitve. Vse to se je poznalo na rezultatu, saj vsaka napaka hitro vzame minuto ali več – ustaviš se, zgrešiš smer, se izgubiš in čas neusmiljeno beži.
Ena od teh situacij je bila tudi psihično zelo zahtevna. Ko se izgubiš in ne veš več, od kod prihajaš in kam moraš iti, je občutek res neprijeten. V tistem trenutku moraš umiriti misli, hitro sprejeti odločitve in poiskati najbolj smiselno rešitev. Uspelo mi je relativno hitro najti pot nazaj na traso, a tudi tam ni bilo takoj jasno, v katero smer nadaljevati. Potreboval sem kar nekaj kilometrov, da sem bil popolnoma prepričan, kje se nahajam in da lahko znova začnem voziti napadalno.
Z vsakim dnem sem se učil in prilagajal. V zadnjih etapah prvega tedna sem naredil bistveno manj navigacijskih napak, kar se je takoj poznalo tudi na rezultatih. Ugotovil sem, da se včasih splača nekoliko spustiti tempo in več pozornosti nameniti navigaciji – na koncu si zaradi manjšega števila napak dejansko hitrejši.
Eden najlepših trenutkov prvega tedna je bil vsekakor dan v sipinah, ko sem praktično polovico etape odvozil skupaj z ameriškim tekmovalcem. Vožnja po sipinah, izmenjevanje v vodstvu, skakanje čez grebene in vožnja s polnim plinom so bili trenutki, v katerih sem resnično užival. V drugem delu etape sem imel pod čelado ves čas nasmeh na obrazu.
Pred nami je še drugi del dirke. Težko je karkoli natančno napovedati, saj organizator podrobnosti o etapah razkrije šele večer prej. Pričakujem dolge dneve, veliko kilometrov in vse večjo utrujenost. Dan pavze bo sicer dobrodošel, a hkrati pomeni tudi prekinitev ritma, zato bo v prvih etapah po premoru potrebna dodatna previdnost.
Prepričan sem, da nas v drugem tednu čaka še veliko presenečenj in da se lahko zgodi še marsikaj. Moj glavni cilj ostaja enak: voziti z glavo, delati čim manj navigacijskih napak in iz dirke potegniti maksimum.
Toni Mulec
