Poslanska skupina SDS je v parlamentarno proceduro vložila predlog Zakona o državnih simbolih, s katerim želimo med drugim državljane spodbuditi k pogostejšemu izobešanju zastave ter hkrati prepovedati javno poveličevanje vseh simbolov totalitarnih režimov.
Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi je bil sprejet leta 1994. V naslednjih letih je sledilo še nekaj uredb glede katerih sta najpomembnejši Uredba o uporabi zastave in himne Evropske unije v Republiki Sloveniji ter Uredba o izobešanju zastave Republike Slovenije v vzgojno-izobraževalnih zavodih. V teh dvajsetih letih je bilo o slovenskih državnih simbolih predvsem na strokovnih ravneh izraženo kar nekaj pomislekov o njihovi vsebini, spremembi in uporabi.
Zgodovina je v tem našem prostoru v svojem časovnem toku ustvarila nekaj simbolnih točk, iz katerih močno črpa naš zgodovinski spomin. Karantanski grb in karantansko pokrivalo, knežji kamen z Gosposvetskega polja, brižinski spomeniki, grbe slovenskih dežel, zlasti dežele Kranjske, mogočna dinastija celjskih grofov, lipov list, najvišja gora naše dežele Triglav in slovenska tribarvna narodna zastava so izviri, iz katerih se je poskušalo izhajati tudi pri iskanju najustreznejših rešitev za uradne državne simbole, kakršni so grb, zastava in himna Republike Slovenije.
V praksi se je izkazalo, da na težave glede izobešanja največkrat naleti ravno policija in ne tržna inšpekcija, zaradi česar bi bilo smiselno pretežni del nadzorstva nad določbami novega zakona prenesti na policijo samo. Tudi dejstvo, da so kazni za kršitev zakona določene še vedno v slovenskih tolarjih ter neprilagojene inflaciji, je dejstvo, ki ni v ponos zakonu s tako pomembno vsebino, kar narekuje posodobitev.
Slovensko državno zastavo je 24. junija 1991 določila takratna slovenska skupščina, predhodnica današnjega Državnega zbora, s sprejetjem amandmaja C (100) k ustavi iz leta 1974 ter z njo v času tik pred slovensko osamosvojitvijo nadomestila staro republiško zastavo.
Dejstvo, da je od prvotnega zakona minilo že več kot četrt stoletja, dodatno nakazuje, da sta se zakonodaja ter sistem državne uprave, ki sta bila v veljavi v času sprejema Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije, močno spremenila, kar narekuje terminološko posodobitev ter posodobitev v zvezi s sklicevanjem na inštitucije in institute, ki so veljavni v današnjem času.
Zakon je torej nujno potrebno posodobiti v sistemskem smislu. Hkrati je preteklega četrt stoletja pokazalo veliko število problemov uporabe državnih simbolov, ki se niso reševali sproti, temveč so se nakopičili, saj zakon ni doživel niti ene same spremembe, čeprav so grboslovna, zastavoslovna ter muzikološka stroka pogosto opozarjali na težave pri izvajanju in tolmačenju zakona.
Glede na izkušnje zastavoslovne stroke večina državljanov in državljank Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije razume, kot da je zastavo Republike Slovenije dovoljeno izobešati zgolj in samo ob državnih praznikih, kar kaže na potrebo po jasnejšem zapisu načela svobodnega obešanja zastave, s čimer bi zagotovo pripomogli k pogostejšemu izobešanju zastave.
Zastavoslovna stroka že več let opozarja, da je izobešanje zastave na način, ko je zastava na drog vpeta z daljšo stranico (t.j. v navpičnem načinu) po trenutni zakonodaji sicer prepovedano, ampak se v praksi kljub prepovedi vseeno množično izvaja na način, da je grb v ležečem položaju, kar pa v zastavoslovnem in heraldičnem smislu pomeni predajo ali smrt imetnika zastave, zaradi česar je nujno potrebna sprememba zakona na način, da se grb pri navpičnem izobešanju umesti pokončno.
Slovenska narodna zastava, katera je osnova slovenski državni zastavi, je v Zakonu o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije precej zapostavljena, večina državljanov in državljank pa je ne prepoznava in ne izobeša, zaradi česar jo je nujno potrebno vključiti v hierarhijo ostalih zastav.
Tudi težave z vrstnim redom izobešanja zastav so stalnica na vseh vrstah dogodkov, zaradi česar je potrebno precej bolj jasno določiti hierarhijo vseh možnih simbolov ter na jasen način (tudi s pomočjo grafičnih prilog) določiti načine izobešanja zastav.
Glede grba, je primerjalno pravno običajno, da se grb uporablja zgolj in izključno za identifikacijo države kot take, ne pa njenih državljanov, zaradi česar je potrebno pravico do uporabe grba omejiti na državne organe Republike Slovenije, druge osebe javnega prava, katerih ustanoviteljica je Republika Slovenija, ter njihove pripadnike.
Zdravljico je nekdanja republiška skupščina kot slovensko himno potrdila že 29. marca 1990, torej že pred osamosvojitvijo, že skoraj leto prej pa je bilo 27. septembra 1989 v XII. amandmaju k ustavi SR Slovenije v Skupščini Socialistične republike Slovenije zapisano naslednje določilo: Himna Socialistične republike Slovenije je »Zdravljica«. Prešernova Zdravljica je bila sicer prvič objavljena v Kmetijskih in rokodelskih Novicah leta 1848.
V zvezi s himno je muzikološka stroka večkrat poudarila, da je himna v svojem bistvu skladba, ki se lahko izvaja tudi zgolj instrumentalno, kar pomeni, da sta na prvem mestu vedno notni zapis in skladatelj in šele na drugem pesnik, ki je napisal besedilo, ki se poje ob vokalni izvedbi. Zaradi navedenega je potrebna sprememba definicije himne ter omemba njenega skladatelja Stanka Premrla. Notni zapis, ki se nahaja v obstoječi prilogi je mestoma napačen in samovoljno in brez utemeljenega razloga odstopa od Premrlovega izvirnika, zaradi česar je potrebno le tega popraviti, na kar muzikološka stroka opozarja že vrsto let.
Boris Pahor, ugledni akademik, slovenski pesnik in pisatelj ter borec za pravice Slovencev, leta 2013 ob stoletnici svojega rojstva prejemnik Nagrade državljan Evrope, antifašist, je dolgo časa opozarjal na pomanjkljivost sedanje himne, kot je opredeljena v veljavnem zakonu iz leta 1994. Zakon namreč kot himno določa zgolj sedmo kitico Zdravljice, ki pa je izrazito internacionalistično obarvana Boris Pahor je opozoril, da je takšna izvedba himne tudi v očitnem nasprotju z vrednotami, ki jim je sledil pesnik France Prešeren pri pisanju Zdravljice, še posebej v nasprotju z vrednoto domoljubja.
Boris Pahor je ob tem tudi večkrat opozoril, da bo v resnici šele izvedba celotne Zdravljice kot državne himne ali kot edini še dopustni minimum vsaj v obsegu druge ter sedme kitice (in v zaporedju, ki ga je določil pesnik, nikakor pa ne manj oziroma drugače), z vidika vrednote domoljubja postala sploh primerljiva s tujimi himnami. Sedanja internacionalistično obarvana izvedba namreč po opozorilih tega velikega borca za pravice Slovencev in temeljne človekove pravice to niti slučajno ni.
Da je vrednota domoljubja izjemno pomembna vrednota, obstaja konsenz v slovenski politiki. Tako so pomen vrednote domoljubja v različnih aktih in sporočilih poudarjali Državni zbor Republike Slovenije in vsi dosedanji predsedniki države Slovenije, večkrat pa tudi slovenske vlade v različnih mandatih ter Ustavno sodišče Republike Slovenije.
V Slovenski demokratski stranki vrednoto domoljubja postavljamo med temeljne vrednote svojega programa. Toda konsenz o pomenu vrednote domoljubja presega zgolj politični okvir, saj pomen te vrednote poudarjajo tudi številne organizacije civilne družbe.
Veljavni zakon je v očitnem neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Ustava namreč v svojem šestem členu kot himno nedvoumno določa celotno Zdravljico (tretji odstavek 6. člena Ustave Republike Slovenije): “Himna Slovenije je Zdravljica.”
Skladno z ustavo lahko zakon v našem pravnem redu določi le dopustne načine izvajanja neke ustavne določbe. Zakon pa sedaj Zdravljice kot himne sploh ne določa. Kot himno Republike Slovenije namreč zakon določa izključno sedmo kitico te pesmi. Če je bil namen zakonodajalca omogočiti izjemo, da se v posameznih primerih ne bi dogajali zapleti pri izvedbi celotne ustavno določene himne – Zdravljice – zaradi njene dolžine, bi lahko določil le dopustne izjeme, ne pa da je izjemo postavil kot edino pravilo ter s tem v bistvu pravno negiral ustavno določilo.
Sedaj veljavni zakon iz leta 1994 ima tudi pomanjkljivost, saj kazenske določbe opredeljujejo kazni še v tolarjih, torej v valuti, ki je ni več v obtoku V SDS menimo, da je potrebno predvsem zaradi različnih dogodkov in okoliščin spremeniti in opredeliti kazenske določbe, ki opredeljujejo uporabo grba, zastave ali slovenske narodne zastave s strani pravne osebe, odgovorne osebe pravne osebe pravne osebe, zasebnika in fizične osebe v obliki ali z vsebino, ki je v nasprotju z ustavo Republike Slovenije oziroma s tem zakonom.
Poleg tega je zaradi težkih izkušenj Slovencev z vsemi totalitarnimi režimi (nacizmom, fašizmom in komunizmom) potrebno opredeliti, da je vsako javno izražanje idej preko ali s pomočjo totalitarnih simbolov strogo prepovedano in mora biti strogo sankcionirano, saj gre za izrazito delovanje v nasprotju s temeljnimi postulati države Republike Slovenije in njenimi uradnimi simboli. S predlogom zakona se prepoveduje javno poveličevanje vseh totalitarnih režimov, njihovih nosilcev in državnih simbolov.
Sedaj veljavna zakonodaja ne določa, da bi morala biti slovenske državna zastava izobešena v glavnem mestu na vidnem mestu. Obešanje zastav lokalnih skupnosti so urejene v predpisih lokalnih skupnosti. Ljubljana ima dvojno vlogo, saj ima poleg statusa mestne občine tudi status glavnega mesta Republike Slovenije zato ni stvarno upravičenega razloga, da poleg zastav lokalne skupnosti na vseh mestih ne bi bile izobešene tudi zastave Republike Slovenije.
V Slovenski demokratski stranki upamo, da bo tudi vladajoča koalicija prepoznala pomembnost državnih simbolov in bo, če ne zaradi drugega, iz ljubezni do naše domovine sprejela predlagani zakon.
Služba za odnose z javnostmi SDS
