23. december je tudi dan ustavnosti, ki nas vsako leto znova opomni na trenutek, ko je Republika Slovenija dobila svoj temeljni pravni akt – dokument, ki ni le zbirka pravnih pravil, temveč izraz zgodovinske volje naroda po samostojnosti, demokraciji in odgovorni oblasti. Med členi v ustavi pa je tudi tisti, ki predvideva ustanovitev pokrajin kot druge ravni lokalne samouprave, vendar ta ustavna določba še vedno ni izpolnjena.
Za Koroško to vprašanje ni zgolj tehnično ali upravnopolitično, temveč globoko identitetno in razvojno. Koroška je bila skozi zgodovino dežela s prepoznavnim prostorom, gospodarstvom in kulturno povezanostjo, danes pa ostaja razdeljena med več občin, ki brez pokrajinske ravni težko uveljavljajo skupne interese. Prav zato je pomembno poudariti, da med koroškimi župani že dolgo obstaja enotno mnenje, da bi bile pokrajine za razvoj regij koristne in potrebne. Ob tem pa smo si na Koroškem enotni tudi v še eni zahtevi: Koroška mora biti samostojna pokrajina, ne pa priključek kakšni večji, administrativno umetno oblikovani regiji, v kateri bi se njeni interesi neizogibno izgubili.
Samostojna pokrajina bi Koroški omogočila bolj usklajeno regionalno načrtovanje, učinkovitejše upravljanje prostora, infrastrukture in gospodarstva ter močnejši in neposrednejši glas pri sooblikovanju državnih politik. Hkrati bi pomenila tudi večjo sposobnost čezmejnega sodelovanja z avstrijsko Koroško, kjer podobna raven regionalne organiziranosti že dolgo omogoča strateško povezovanje in skupne razvojne projekte. Izkušnje zadnjih let, zlasti ob naravnih nesrečah, kot so bile uničujoče poplave, so jasno pokazale, kako pomembna je močna in operativna regionalna raven. Pokrajina bi lahko hitreje usklajevala ukrepe, povezovala občine, učinkoviteje sodelovala z državo ter bolje načrtovala preventivne ukrepe in obnovo. Dan ustavnosti je zato tudi priložnost za resen razmislek, ali politika premore dovolj modrosti in poguma, da uresniči tisto, kar je zapisano v ustavi – ne le v besedah, temveč v dejanskem življenju ljudi. Za Koroško to pomeni priznanje njene zgodovinske posebnosti, razvojnih potreb in jasne volje lokalnih skupnosti, da prihodnost regije oblikujejo kot samostojna pokrajina, odgovorna sama zase in hkrati odprta za sodelovanje doma in preko meje.
V zadnjem času se s tem vprašanjem aktivno ukvarja predvsem Državni svet Republike Slovenije, ki opozarja, da odsotnost pokrajin zavira regionalni razvoj in povečuje centralizacijo odločanja. Po njihovem mnenju občine same ne morejo nositi vseh nalog, ki jih zahteva sodobno upravljanje, država pa brez pokrajin težko uravnoteži razvojne potrebe različnih območij. Državni svet na tematiko ne opozarja zgolj z izjavami, temveč tudi s številnimi
posveti, strokovnimi srečanji in razpravami, kjer združuje predstavnike občin, razvojnih agencij, stroke in politike. S temi aktivnostmi poskuša ohranjati vprašanje regionalizacije v javnem prostoru ter spodbujati dialog o modelih, ki bi omogočili uresničitev ustavne določbe. V tem kontekstu dan ustavnosti postane več kot le simboličen opomnik na sprejetje temeljnega akta – je tudi priložnost za razmislek o neuresničenih ustavnih obljubah. Vprašanje pokrajin ostaja ena ključnih in neuresničenih zavez, ki bo prej ali slej zahtevala tako politični dogovor kot resno zakonodajno odločitev.
Predsednik DS RS Marko Lotrič razmišlja, da po treh desetletjih lokalne samouprave potrebujemo poglobljen razmislek o učinkovitosti občin in jasen korak k regionalizaciji. Ustava RS kot najvišji pravni akt v 143. členu pokrajine izrecno narekuje, zato nadaljnje odlašanje ni le neučinkovito, temveč tudi ustavnopravno nevzdržno; hkrati pa pretirana centralizacija (v Ljubljano se vsak dan vozi več kot 140.000 ljudi) slabša kakovost življenja in razvojno ravnotežje. »Prav zaradi teh izzivov je smiselno ponovno razmisliti o uvedbi pokrajin, ki bi prispevale k enakomernejšemu razvoju celotne države in izboljšale življenjske pogoje ljudi v vseh regijah,« pravi Lotrič ter opozoril, da je nadaljnjo razpravo o ustanovitvi druge ravni lokalne samouprave treba začeti pri vsebini: pri pristojnostih, nalogah in financiranju pokrajin, šele nato pa odpreti vprašanja mej, sedežev in imen.
»Zakonodajni paket je bil že vložen v parlamentarni postopek, vendar zaradi pomanjkanja politične volje in zadostne podpore v trenutni sestavi Državnega zbora RS postopka nismo nadaljevali in smo zakonodajo umaknili iz procedure. V DS RS smo opravili več krogov posvetovanj s poslanskimi skupinami in pri večini ugotovili pripravljenost, da bi v prihodnje zakonodajo morda celo podprli,« je nedavno v izjavi za medije povedala generalna sekretarka Državnega sveta RS dr. Monika Kirbiš Rojs in dodala, da bi trenutni predlog zahteval spremembo ali prilagoditev približno 170 področnih zakonov, kar je izjemno zahteven in verjetno neizvedljiv projekt v enem samem vladnem mandatu: »Ko bo politična volja vnovič prisotna, bi bilo smiselno, da se pokrajinski paket znova preuči na ravni vladnih resorjev in pripravi v izvedljivem okviru. Pred tem pa je ključno preveriti tudi voljo državljanov, ali pokrajine sploh želijo.« Z uvedbo pokrajin bi sicer po mnenju dr. Kirbiš Rojs učinkoviteje koristili evropska sredstva, saj bi si regije lahko samostojno določale razvojne prioritete.
M.P.
