Koroška galerija likovnih umetnosti (KGLU) ob 100-letnici rojstva Štefana Planinca pripravila razstavo z naslovom Fantastični prasvetovi Štefana Planinca in slovenski nadrealizem. Razstavo bo v soboto, 21. junija 2025, ob 19. uri odprla generalna direktorica Direktorata za kulturno dediščino, Špela Spanžel. Zbrane bosta nagovorila tudi direktorica KGLU, Petra Čeh, in župan Mestne občine Slovenj Gradec, Tilen Klugler. Kustos razstave je Marko Košan. Odprtje se uvršča tudi v sklop prireditev ob Poletni muzejski noči.
Akademski slikar Štefan Planinc se je v ustvarjalnem loku od začetka šestdesetih let do danes zavihtel na prestol fantastičnega in nadrealističnega slikarstva na Slovenskem. Likovni pripovedovalec, ki mu ni nikoli primanjkovalo izpovedne sape, je ustvaril domala brezbrežen likovni opus slik velikega, srednjega in majhnega formata, ki ga dopolnjuje ogromen risarski korpus v najrazličnejših tehnikah.
Ob umetnikovi 100-letnici smo se odločili, da velikodušno darilo predstavimo v kontekstu nadrealistične umetnosti na Slovenskem. Izbor Planinčevih del iz vseh obdobij ustvarjanja, ki razkriva eno izmed najbolj fascinantnih likovnih avantur figuralnega slikarstva v moderni slovenski umetnosti, smo dopolnili z deli dvanajstih slovenskih slikarjev, fotografov in kiparja iz generacije pred drugo svetovno vojno in povojne generacije, ki je svoje ustvarjalne opuse osrediščila zlasti v 60. in 70. letih 20. stoletja.
Fantastika, bizarnost in groteska so bile temeljne izrazne prvine Planinčevega likovnega nagovora. V popotovanju skozi skozi njegov svet sanjskih prividov v resnici naletimo na simbole iz klasičnega repertoarja nadrealističnega imaginarija, ki v veliki meri izhaja, se zdi, iz risarskega pristopa, ki je v resnici zelo blizu za nadrealiste značilnem načinu avtomatičnega risanja, pri katerem se kolektivni civilizacijski arhetipi mešajo s subjektivnim osebnim raziskovanjem podzavestnih vzgibov, pri čemer se Planinc zaveda, da človekova notranja izkušnja sveta ni zelo natančna in je naš ponotranjeni model stvarnosti kot velika ledena gora, katere pretežni del je skrit pod površino vode (zavesti).
Planinc riše in slika kot bi lovil izvirni impulz kreativnega procesa in se pri tem spušča vedno globlje k vrelcem atavističnega spomina, v okolje primordialne zavesti, ki ga je poimenoval PRASVETOVI. Pri tem je razvil tudi samosvojo slikarsko tehniko v kombinaciji olja in vodotopne tempere, ki mu je na eni strani omogočala natančno, skoraj hiperrealistično izrisovanje realnih predmetov, postavljenih v nenavadne, včasih groteskno bizarne medsebojne odnose, na drugi strani pa je lahko s presvetljeno in megličasto kopreno, ki pokriva slikovno površino, v sliko vnesel občutek irealnega vzdušja in atmosfero odmaknjenosti.
»S ciklom PRASVETOVI, ki se je kot sklenjen niz podob s prepoznavnim skupnim imenovalcem iztekel ob koncu 60. in je nato odmeval tudi v serijah iz 70. in 80. let (za Planinčevo delo je bilo nasploh značilno, da je potekalo v zaokroženih in osredotočenih ciklih), je ustvaril aluzivno organsko magmo brezprostorja magičnih razsežnosti, v katerega je naselil človeka in njegov inventar, a se je z ironijo in jedkim komentarjem (humorjem) dvignil nad antropocentrično razlago sveta, saj je praviloma demonstriral človekovo nemoč in nepomembnost, ki se utaplja v zgrešenih investicijah lastne nečimrnosti.
Planinčeve slike iz zadnjega sklenjenega ustvarjalnega cikla z naslovom NAZAJ V PRASVET so fantazmagorične podobe »življenja onkraj«, ki je obenem tudi življenje v nas samih, ki nezavedno, včasih čisto neopazno narekuje ravnanje v vsakdanjem življenju, sugerira klavstrofobično meta-realnost, le korak oddaljeno od nočne more. Prežarjena svetloba ali pa le ožarjeni blisk orkestrirata skrivnostno, nelagodno zbližanje nasprotujočih si ekstremov v fantastični pokrajini, kjer ni absolutnih pomenov, le zlitje narave v zagonu rasti in dekadenci razpada. Nezemeljski motivi se spreminjajo v drgetajoče, izginevajoče figure, zdaj zvrtinčene v zagonu enakomernega, ditirambičnega ritma, že naslednji trenutek pa pogreznjene v stanje grozečega mirovanja obvisijo v vmesnem prostoru med to- in onostranstvom, med Prisotnostjo in Ničem. Iz spomina skušajo iztisniti občutek tesnobe in strahu, zato so nekje vmes med vročico in težkim spanjem, a prej ko slej nedoločljivo zaustavljene v času … kot tihi, dolgi, obnemeli krik.«
—Marko Košan, kustos razstave, KGLU
O UMETNIKU
Rojen 8. septembra 1925 v Ljubljani. Slikarstvo študiral na Akademiji za likovno umertnost v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1954 pri profesorju Gojmirju Antonu Kosu, študij je nadaljeval na specialki pri profesorju Mariju Preglju. Po diplomi se je ob slikarstvu ukvarjal z ilustracijo za časopise, revije in knjige, kasneje se je zaposlil kot docent na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je postal izredni in leta 1984 redni profesor slikarstva. Bil je član skupine BE-54 in Grupe 69. Leta 1964 je prejel nagrado Prešernovega sklada in leta 1984 Jakopičevo nagrado za slikarstvo. Leta 2015 mu je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor podelil Srebrni znak za zasluge Republike Slovenije. Umrl je 2. septembra 2017 v Ljubljani.
O ZBIRKI ŠTEFANA PLANINCA V KGLU
Leta 2005 je Planinc Koroški galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec podaril pretežni del obsežnega ustvarjalnega opusa. Reprezentativni izbor donacije sestavlja 133 slik na platno, 274 del na papirju in 198 originalnih knjižnih ilustracij, skupaj torej obsega kar 605 likovnih del. Zajetno število likovnih del sta izbrali in v donacijo oblikovali umetnikova soproga, umetnostna zgodovinarka Marija (Mica) Planinc ter tedanja direktorica slovenjgraške galerije Milena Zlatar.
