Ob 17.5.2023 – dnevu žrtev komunističnega nasilja sem se spomnil besed očeta, ki mi je pripovedoval, da se je v naši bližini, pri kmetiji Urbanc, v Lehnu na Pohorju, med vojno zgodil grozovit zločin, ki so ga zagrešili Pohorski Partizani. Kot intelektualec in bivši državni tožilec sem čutil dolžnost, da zadevo raziščem in v zvezi s tem okolju v katerem živim posredujem svoje vrednostno sporočilo.
Virov, ki bi opisovali dogajanje pri Urbancu v začetku leta 1944 skorajda ni. Uradni partizanski oz. partijski zgodovinopisci so to zavestno zamolčali, tudi za šolsko zgodovino in novinarstvo je bila to tabu tema. Kot pri vseh drugih rečeh, je partija izvajala monopol tudi nad zgodovinsko resnico. Dialektika le-te ja pa takšna, da ta na daljši rok vedno zmaga. Zelo verodostojno in z raziskovalno natančnostjo je dogajanje v tim. Pohorski aferi opisal mlad zgodovinar Jurij Štesel, v diplomski nalogi Pohorska afera.
CK KPS je jeseni 1943 izdala navodilo, da je potrebno odločno obračunati z elementi proti-revolucije, katere del naj bi bila tudi tim. plava garda, ki naj bi se razmahnila na Štajerskem, posebej na območju Prlekije. Goreča privrženost navodilom partije in VOS je pripeljala do prave »paranoje« in sumničenja partizanskih kolegov. 4.1.1944 se je Partizanski odred nahajal pri kmetiji Urbanc. Tja sta prišla tudi člana štaba IV. Operativne cone Mitja Ribičič in Čižmek Bor ter Bogdan Hrovat (puklasti Miha). Imeli so lažno informacijo, da je v odbor na poti skupina petih novincev, ki bi naj bili »plavogardisti«, ki jih je potrebno nevtralizirati. Takoj, ko je skupina prišla do Urbanca, so jih aretirali, aretirali pa so tudi štiri soborce, ki so jih osumili, da so tim. vrinjenci, pripadniki Plave garde.
Na podstrešju Urbančeve kmetije se je začel Pohorski proces. Vseh 9 osumljenih so mučili in nečloveško pretepali, dokler od njih niso izsilili priznanj in izjav, ki so jih hoteli slišati. Obseg mučenja in izsiljevanja izkazuje dejstvo, da je en novinec podlegel-umrl že med zaslišanji. Dva sta uspela pobegniti. Proti večeru je k Urbancu prišla novica, da prihajajo Nemci, zato sta glavna zasliševalca oficirja Vojinović in Tlaker, ostalih šest osumljencev na hitro likvidirala-ustrelila. Mrtve so v paniki vrgli v Urbančev skedenj, in ga zažgali.
Informacija o strahotnem zločinu je prišla med ljudi, med katere se je naselil strah in odpor do partizanskega gibanja. Vendar so se likvidacije nadaljevale. Po podatkih navedenega vira je identificiranih žrtev pobojev partizanov do pomladi 1944 preko 50, nekateri viri pa govorijo celo o številki 80. Ker je s tem Partizansko gibanje na Koroškem in Štajerskem pridobilo povsem negativno konotacijo je CK KPS marca 1944 prepovedal nadaljnje likvidacije. Že medvojne raziskave varnostnih struktur so ugotavljale, da je šlo za pomote, nepreverjene informacije in poboje nedolžnih ljudi.
Poboj nedolžnih ljudi v Pohorski aferi je seveda zločin, ki bi moral dobiti epilog na sodišču, kjer bi ugotovili individualno krivdo likvidatorjev in prisotnih oficirjev. Do tega seveda ni prišlo, zato je krivda kolektivna in hudo bremeni partizansko gibanje na Pohorju. Nekateri udeleženci-Vincec Janko-Harkov in Bogdan Hrovat (Puklasti Miha) so si sodili sami. Zoper Mitjo Ribičiča je bila v letu 2000 podana kazenska ovadba, pa tožilka Silva CEPEC ni imela toliko poklicnega poguma, da bi zahtevala sodno preiskavo in je ovadbo zavrgla.
Borčevska organizacija in sedanja društva za vrednote NOB, ki nekritično poveličujejo in malikujejo Pohorske partizane, do sedaj niso zmogle toliko civilizacijske človečnosti, da bi se negativno opredelile in distancirale do pobojev in rehabilitirale žrtve. To de- fakto pomeni, da med vrednotami NOB častijo tudi zločin, ki se je zgodil. Morda pa ta korak vendar le storijo, morda pri spomeniku žrtvam pri domačiji Urbanc, ki so ga postavili svojci na katerem piše: “Na poti v svobodo so umrli kot žrtve podivjancev vojne”.
Niko Pušnik (vir: Facebook zapis)
