Na avstrijskem Koroškem je nastala nova deželna stranka Moja južna Koroška – Mein Südkärnten, ki bo 4. marca kandidirala za sedeže v deželnozborskem parlamentu. Stranka se zavzema za razvoj podeželja, spremembe v šolskem sistemu in predšolski vzgoji ter omilitev odseljevanja s Koroške. Vodilni kandidat stranke je predsednik Enotne liste in podžupan Občine Globasnica Gabriel Hribar, s katerim smo podrobneje spregovorili o ciljih novoustanovljene Koroške stranke.
V dvojezičnih šolah ni učinkovitih pedagoških modelov
Novoustanovljena stranka Moja južna Koroška ni ravno individualna stranka, pač pa deluje kot nekakšna platforma za združitev več list, ki delujejo na občinski ravni na južnem Koroškem, pod eno streho, in ki imajo skupen namen razvoja južnokoroškega dvojezičnega prostora. Na portalu e-Koroška smo že večkrat pisali o problemih, s katerimi se srečujejo Slovenci prek meje; nazadnje smo obdelovali problematiko dvojezičnega šolstva na avstrijskem Koroškem, kar je ena izmed treh poglavitnih tem stranke Moja južna Koroška.
Gabriel Hribar pojasnjuje, da na področju šolstva in predšolske vzgoje na avstrijskem Koroškem ni učinkovitih dvojezičnih pedagoških modelov, kar je slabo tako za narodno skupnost kot tudi za nemško govoreče prebivalce v koroškem prostoru. »Ponašamo se z velikim številom vpisa v dvojezični pouk, vendar je ta pouk tako slab, da imajo učenci po štirih letih osnovne šole toliko znanja slovenščine, kot so ga imeli prvi dan prvega razreda. To ne more biti cilj dvojezične vzgoje,« pravi Hribar. Od kakovostnega pouka slovenščine imajo koristi tako nemško govoreči kot tudi slovenski otroci, poleg tega pa je pouk slovenščine pomemben za ohranjanje identitete slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. O tej tematiki smo se s Hribarjem pogovarjali tudi že pred mesecem dni in sam je mnenja, ker manjšina živi z jezikom, je edina možnost zaščite le-te pozitivna diskriminacija pouka slovenščine v dvojezičnih šolah.
Pereč problem centralizacije Koroške in bega možganov
Tako kot slovenska stran Koroške se tudi avstrijska srečuje z odseljevanjem prebivalstva v severnejše kraje Avstrije in severne države Evrope. To je konec koncev vseevropski problem; vedno bolj ko se pomikamo proti severu, vedno višji je življenjski standard, in temu ljudje sledijo. Hribar izpostavlja, da je povprečje izobraženih ljudi med koroškimi Slovenci višje kot pa med enojezičnimi nemško govorečimi prebivalci, in ti ljudje si morajo zaposlitve zaradi zapostavljenosti regije iskati drugje, velikokrat na Dunaju ali celo v kakšnih drugih državah. Ob tem Hribar opozori na problem centralizacije, ki je plod politike socialdemokratske deželne vlade.
Tako kot v Sloveniji vsi denarni tokovi vodijo v Ljubljano, pa na avstrijskem Koroškem vodijo v Celovec. »Razne ustanove in naloge občin se vedno bolj selijo v Celovec. Občine povsem upravičeno tarnajo, da ne razpolagajo z dovolj denarnimi sredstvi, deželna vlada pa občinam, namesto da bi jim namenila več sredstev, odvzema določene naloge in kompetence,« je kritičen Hribar. Dodaja, da je ob vsem tem ključen razvoj podeželskega prostora, ki ga imajo vsi politiki »polna usta«, na tem področju pa se ne zgodijo potrebni učinkoviti ukrepi.
K sodelovanju in k skupni kandidaturi je stranko Moja južna Koroška povabila državnozborska stranka NEOS, ki pa Moji južni Koroški pri odločitvah na ozemlju južne Koroške puščajo povsem odprte roke pri zasledovanju zastavljenih ciljev.
Jon Petek
