Pravico do zdrave pitne vode smo zapisali v ustavo, vendar se postavlja vprašanje, kako se ta pravica izvaja. Po Sloveniji zelo različno, saj še vedno mnogi Slovenci nimajo dostopa do zdrave pitne vode ali pa enostavno ne vedo, kakšno vodo pijejo. V Sloveniji je izdanih več kot 20 tisoč vodnih dovoljenj za lastno oskrbo s pitno vodo in pri večini od teh, ki niso vključeni v javno službo oskrbe s pitno vodo, se ne izvaja monitoring pitne vode. Zanje velja velika verjetnost, da voda, ki jo uporabljajo za pitje, ni zanesljive kakovosti.
Čeprav Koroška slovi po dobrih virih pitne vode, pa je ta regija na področju nadzorovane pitne vode glede mikrobiološke kakovosti na zadnjem mestu med slovenskimi regijami, kar kažejo podatki, ki jih je z analizo zbral Nacionalni inštitut za javno zdravje. Največ prebivalcev brez monitoringa oziroma spremljanja kakovosti pitne vode v letu 2017 je bilo v statističnih regijah Koroška, Savinjska in Posavska. Na Koroškem namreč delež lastne oskrbe s pitno vodo znaša okoli 25 odstotkov in Koroška je edina od slovenskih statističnih regij, ki glede tega zaostaja celo za slovenskim povprečjem, saj je drugod oskrba iz javnih vodovodov bistveno višja. Na grafu pa lahko vidimo, da imajo najnižji oziroma kar ničelni delež pitne vode, za katero se opravljajo mikrobiološke analize, v občini Ribnica na Pohorju, najvišjega pa v Mežici. To je tudi razumljivo, ker je občina Ribnica razpršeno podeželsko območje, Mežica pa precej strnjena občina, kjer je lažje organizirati javno oskrbo s pitno vodo, poleg tega imajo v Mežici tudi kvaliteten vodni vir Šumc.
Pogoj za vključitev vodovodnega sistema v monitoring je, da ta pokriva oskrbovalno območje s 50 in več osebami. Tako je bilo v program monitoringa v letu 2017 vključenih 94 odstotkov prebivalcev Slovenije, torej kakovost pitne vode še vedno ni bila znana za okoli 6 odstotkov prebivalcev Slovenije. Ti prebivalci ne vedo, kakšna je mikrobiološka kakovosti pitne vode, ki jo dobivajo iz lastnih zajetij ali zajetij za majhno skupino ljudi. Predvsem je tu velika nevarnost fekalne onesnaženosti.
Eden najpomembnejših ciljev javnega zdravja je, da se vsakemu državljanu zagotovi dostop do varne pitne vode, kar je tudi pomemben korak k izboljšanju zdravja in posledično k daljšemu življenju.
Na način, ko še vedno precej ljudi ne ve, kakšno vodo v resnici pijejo, pravica do pitne vode zapisana v ustavi še ni uresničena. Tudi to so naši drugorazredni državljani.
JP
