Uršlja gora ali Plešivec je edinstvena gora, ki ne nosi samo naravnih lepot, pač pa ima pomembno mesto tudi v slovenski zgodovini, kulturi in krščanski veri. Polna je zgodb in mitov, za nemalo koroških umetnikov pa je glavni vir navdiha.
Uršlja gora je zaradi svoje lege in dostopnosti priljubljena predvsem med pohodniki. Vzpon na vrh, ki je od morja oddaljen 1699 višinskih metrov, ni ravno sprehod, a hoja ni preveč težavna. Planinske poti, ki jih iz različnih krajev Mežiške doline naštejemo prek deset, so označene kot lahke, zato je priljubljena med mnogimi planinci in pohodniki. Predvsem ob lepih poletnih dnevih se nanjo vzpenjajo številni, priljubljena pohodniška destinacija pa je tudi ob mesecih, ko jo pobeli sneg.
Najbolj prepoznana je po najvišje ležeči slovenski cerkvi. Sveta Uršula leži na 1680 metrih nadmorske višine, le nekaj metrov pod vrhom gore, spada pa pod starotrško župnijo, torej župnijo iz Slovenj Gradca. V knjigi Naša gora, ki je izšla ob 100-letnici odprtja planinske koče na Uršlji gori, je Silva Sešel pojasnila nastanek cerkve na tako visoki in odročni lokaciji. Zidati so jo namreč začeli že v 16. stoletju, šematizem lavatinske škofije pa navaja letnico 1584. To še danes potrjuje bronasti zvon na cerkvi.
»Nemirno 16. stoletje, vsaj v prvi polovici še v znamenju turške nevarnosti, ni razburkalo le strasti v mestih in dolinskih zaselkih. Turki so se na plenilskih pohodih proti Podjuni izogibali utrjenim postojankam in pustošili zlasti po podeželju, koder so se v soju kresov, ki so oznanjali nevarnost, prebivalci umikali na nedostopne vrhove, najraje v zavetje skalnatih previsov Plešivca. Iz nuje so v vratih Koroške po hotuljskem svetu rasli okopi za t. i. turške šance, v njih pa kot duhovni ščit božji hrami, kakor tisti na Šrotneku,« piše Sešlova in nadaljuje: »Iz takih v požjo pravdnost vdanih pobud so vzklile ideje o zidavi božjepotnega hrama na izteku ‘koroškega limesa’, vrh razgledne gore, na osamelem očaku zadnjih obronkov Karavank. Krivoverske razprtije dolinskih ‘purgarjev’ so okoliške kmete zgolj podžigale v nameri, da s svojimi rokami postavijo gorsko katedralo: slavo vere dedov in čast božjo, v poduk potomcem. V ta odmaknjeni svet na goro so brumni kmetje postavili ta božji hram, ki je iz Mislinjske doline viden kot kamnita gmota. Kadar pa preidemo z Luž, s Kozjega hrbta, moramo preiti ves gorski vrh, da jo zagledamo rahlo skrito pod grebenom, zavarovano pred severnimi viharji.«
Tudi železni križ, ki stoji na tako imenovanem Koroškem vrhu, ima svojo zgodbo in pomen. Sklepali bi, da je tam postavljen zaradi cerkve, da gori s svojo velikostjo in mogočnostjo dodaja še večji krščanski naboj, a z vero nima neposredne veze – po prvi svetovni vojni so ga postavili v spomin koroškim borcem, ki so branili severno mejo.
Umetniška inspiracija
Za številne Korošce je Uršlja gora navdih za delo, črpališče idej in moči za ustvarjanje. Z mehkimi barvnimi valovi jo je na platnu upodabljal Karel Pečko, večkrat se je znašla na slikah Benjamina Kumpreja. Tudi Kotuljčan Lovro Kuhar – Prežihov Voranc jo je večkrat omenjal, mističnost in zgodbe naših prednikov pa je ovekovečil Vinko Möderndorfer. V Koroških ljudskih pravljicah in pripovedkah je zapisal pripoved o povodnem možu in jezeru, ki je bilo včasih na vrhu Uršlje gore. Ko si je Uršula izbrala vrh za svoj dom, je pregnala povodnega moža. Vodo je s pomočjo volov pretovorila na Pohorje. Pisal je tudi o diamantih, ki jih je na gori nabiral tamkajšnji kmet.
»Nekoč je živel pri Jurku pod Uršljo oglar, ki je pridno žgal oglje in bil zadovoljen s svojim delom, s seboj in z vsem svetom. Stanoval je sicer v borni bajti, v oknih pa je imel obilo diamantov, ki v njegovih dneh na Uršlji še niso bili redki. Cesar Maksimiljan je zvedel za oglarjeve diamante in se je napotil k njemu. Ko je prišel k Jurku, je oglar kuhal vodene cmoke. Kako je treba pozdraviti in sprejeti cesarja, ni vedel, a povabil ga je na cmoke. Le imena Maksimiljan ni mogel izreči, pa ga je poklical: »Macapan, le pridi, cmoki so dobri!« Cesar ga je vprašal, zakaj ima toliko diamantov v oknih in oglar mu je povedal, da mu ponoči svetijo tako dobro, da ne potrebuje luči. Ko ga je cesar prosil, da bi mu dal vsaj enega, mu je oglar dal vse, češ, sam si bom pa drugih nabral. Cesar Maksimiljijan je povabil oglarja na svoj dvor. Tam so ga najprej lepo umili in spodobno oblekli. Vendar mu ni ugajalo dvorno življenje brez dela, zato je prosil, da bi ga pustili spet domov. Potolažil se je šele, ko so mu izročili cesaričin vrt v oskrbo. Prav zadovoljen pa ni bil nikoli in cesarica ga je zato včasih grdo pogledala. Tiste dni so na Uršlji hudourniki zalili vse diamante in še danes jih ni mogoče najti.«
Eden izmed teh, ki ga je Uršlja gora povsem prevzela, je tudi Ravenčan Sebastjan Oblak. Po dopolnjenem abrahamu je začel resneje planinariti in Uršlja gora je bila prva destinacija, saj živi praktično pri vznožju. Osvajal je tudi tuje vrhove, kot sta Kilimandžaro in Mt. Blanc, a Uršlja gora je bila njegova vsakdanja destinacija. Na vrhu je stal več tisočkrat. »Vsaj 3500-krat. Ne bom pretiraval, da se ne bom zlagal,« je povedal Oblak. V enem dnevu je na vrh odšel celo petkrat. Hodil je v vseh mogočih vremenskih razmerah, pozimi in poleti. Ko pa je v roke prijel še fotoaparat, pa je postala Uršlja gora nekakšna obsesija. V dobrem smislu, saj je zaradi te obsesije nastalo preko 40 tisoč fotografij, najboljše pa so izdali v knjigi Uršlja gora: presežni svet.
Srečanje z Glorijo
Nič ga ni oviralo ali ustavilo, da se ne bi odpravil na vrh, niti najslabše vremenske razmere. »Kakšne nevihte sem doživel na gori!« se spominja. »Večkrat sem mislil, da se ne bom uspel vrniti živ domov. Strele so neprestano udarjale, močna toča je pobelila zelene travnike, sam pa sem bil na vrhu v kratkih hlačah.«
Če je Möderndorfer mističnost popisoval, pa jo Oblak fotografira. Uspelo mu je namreč fotografirati pojav, ki ga na gori ne uzre praktično nihče. Če pa že, pa se planincu to zgodi enkrat in nikoli več. A Oblak je pojav, ki ga je sam poimenoval Glorija, ovekovečil več tisočkrat. Prvič je Glorijo spoznal neko jesensko jutro po nevihti, ko se je zgodaj zjutraj odpravil na goro. Žena je bila v službi, sam pa je imel čas za pohod. Ko je stopil na vrh, se sonce še ni uspelo dodobra dvigniti na nebo. Stopil je še do planinske koče nekaj metrov pod vrhom, in ko se je vračal, je v daljavi na vrhu opazil senco. »Kaj me je vleklo nazaj na vrh, ne znam pojasniti,« pravi. Ko prispe na vrh, pa ga čaka presenečenje. V senci se prikaže podoba, oris ženske, ki na glavi nosi svetlečo se krono. Od takrat naprej ga je gora povsem prevzela. Svoj mali čudež, sicer razložljiv fizikalni pojav, je fotografiral ure in ure. »Včasih sem se že naveličal čepeti na vrhu in fotografirati pojav,« pravi.
Kljub bolečinam v križu se na goro odpravi vsaj še enkrat letno, s spomini in fotografskimi umetninami pa na vrhu stoji vsak dan.
Jon Petek
