Redkokdaj je mogoče naleteti na Korošca, ki ne bi poznal glasbe Milana Kamnika. Prav tako redkokdaj na Koroškem mine veselica, na kateri se ne bi zavrtela vsaj ena njegova skladba. Znani koroški kantavtor že desetletja ustvarja glasbo v pristnem koroškem narečju, ki se priljubi prav vsakemu ušesu. Kritična, večkrat tudi žalostna besedila, opozarjajo in ozaveščajo, obenem pa odeta v plesne melodije kantri sloga tolažijo in razveseljujejo. V intervjuju za spletni portal e-Koroška Milan med drugim spregovori o svojem ustvarjanju, koroškem narečju in odnosu države ter medijev do Korošcev in regije.
Milan, na glasbeni sceni ste aktivni že več desetletij. Kako se koroška glasbena scena razlikuje od takrat, ko ste začeli z glasbo, pa do danes?
Ne morem reči, da sem ravno glasbeno aktiven. Dejal bi, da je glasbenik na sceni v nekem obdobju, ko je ustvarjalen. Prav tako ne morem reči, da sem na sceni, če nisem glasbeno ustvarjalen. Razlika je v tem, da je bil včasih radio veliko bolj razsežen medij od televizije. Interneta ni bilo, tudi mobitela ne. Mladi namreč nikoli ne bodo vedeli, kako je bilo včasih, sam pa ne verjamem, da se lahko tisti časi kdaj vrnejo. Ne verjamem, da bi lahko danes dali vsi telefone stran in rekli: »Zdaj bomo pa pet ali deset ur brez telefonov in se bomo veselili ter plesali.« Ples je pa tako ali tako druga zgodba, plesnih prireditev praktično ni več. Takrat je bilo »čudno fajn«, razlika pa je v tem, da zdaj praktično ni več plesnih prireditev v takšni obliki kot takrat. Le-te so bile izjemno pomembne za druženje ljudi – in to je ta razlika, ki je mladi ne bodo nikoli razumeli.
Vaš glasbeni idol in navdih za ustvarjanje je ameriški glasbenik Bob Dylan, med vama je mogoče opaziti tudi podobnosti. Bi lahko dejali, da ste »koroški Bob Dylan«?
Moram priznati – ko sem izvedel, da je dobil Nobelovo nagrado, so se mi orosile oči. Ne vem, ali sem ravno koroški Bob Dylan, čeprav se s Kamnik Milan celo rima. Jaz sem poslušal glasbo, ki se je močno razlikovala od glasbe, ki jo je poslušala večina. Bob Dylan mi je dal nekaj več. Že od samega začetka pa sem govoril, da mi njegov glas ni preveč všeč. Njegov glas na njegovih prvih posnetkih me ni pritegnil. Bolj so mi bila pomembna njegova sporočila v besedilih, pritegnile so me tudi njegove orglice. Skozi leta sem se tudi jaz moral poistovetiti z nekom oziroma se spremeniti, ker sem v tem majhnem okolju, kjer živim, moral biti malce drugačen, če sem hotel v glasbi nekaj ustvariti. Dylanov vpliv name je bil predvsem v tem, da si avtor sam napiše skladbo in jo sam izvaja, ne pa da nekdo drug govori in ukazuje, kako je treba delati.
Kako pa se je začelo sodelovanje in ustvarjanje s Tonijem Apohalom?
S Tonijem Apohalom sva bila soseda in sošolca v osnovni šoli na Prevaljah. On je bil zelo muzikaličen človek. Skupaj sva prišla prav spontano, to pa je bil tudi začetek moje glasbene kariere – če seveda to, da delamo nekaj za dušo, lahko imenujemo kariera. Toni je imel zelo lep glas, vokalno sva se zelo dobro ujela, kar so opazili tudi na nacionalni televiziji in pozneje na narečnem festivalu, kjer sva prvič nastopila leta 1979 ter pobrala ogromno nagrad. Že takrat pa je bilo jasno, da je z obrobja težko prodreti. A kljub temu so nama izdali dve kaseti. Tega obdobja se niti malo ne sramujem, sem zelo vesel, da se je zgodilo, žal pa mi je, da je Toni prehitro odšel. Ker bi se najbrž razvilo še kaj glasbenega. Glede publike pa so bili tisti časi zlati. Imeli smo tudi ansambel Kora, vzporedno z Duo Kora, ta ansambel pa je zaznamoval koroško plesno sceno.
»Ti si kriv, da sem jaz ibržnik, jaz pa tega ne želim!«
Omenili ste, da se je že takrat občutilo, da je z obrobja težje prodreti, kar je velja tudi za današnji čas. Zakaj mislite, da je tako?
Sama Koroška je tako ali tako na obrobju. Pred tistimi davnimi leti smo imeli ceste celo boljše kot danes. Danes so nam vzeli tudi železnico. Še vedno se do Arje vasi »cijazimo« po slabih cestah, tako kot pred desetletji. Kako naj potem človek komunicira s centrom? Večinoma so se tudi koroški glasbeniki preselili v Ljubljano. Ali pa živijo in delajo na obrobju, tako kot mi.
Po radiu je bilo slišati vašo priredbo lastne pesmi na tematiko koroških cest in aktualne hitre ceste. Kaj je bil razlog in namen le-te?
Odzval sem se na povabilo Mladinske iniciative za 3. razvojno os. Tudi jaz sem se veliko vozil v Ljubljano, čeprav ne zaradi glasbe. Tako ne gre več naprej, vse skupaj že predolgo traja. Besedilo moje skladbe Ibržnik ima še danes uporabno in aktualno besedilo za vsako stvar, ki se zgodi v škodo Korošcem. Ne zdi se mi pravično. Super je recimo to, da je Pomurje dobilo zakon o podpori regije, ampak tudi na Koroškem ne moremo več živeti tako odrezani od sveta. Ni pravično. Če lahko Mariborčan pride v Ljubljano v eni uri, zakaj ne bi smel tudi jaz? Mislim, da je Ibržnik prispeval k dvigu zavesti ljudi, Korošcev – pa ne v smislu, da bodo s ponosom rekli »Jaz sem pa ibržnik«, ampak da bodo s prstom pokazali – »Ti si kriv, da sem jaz ibržnik, jaz pa tega ne želim!«.
»Koroško narečje je v primerjavi z drugimi glavnimi narečji v podrejenem položaju.«
Ste edini glasbenik, ki poje v koroškem narečju?
Nisem edini, prav tako nisem bil prvi – pred mano je v narečju pel Rajko Stropnik. Moram reči, da je narečni festival v Mariboru ponudil to možnost, da smo se Korošci lahko predstavili. Tega festivala na žalost ni več in ga v takšni obliki, kot je bil, najbrž nikoli več ne bo. Prireditev je po mojem mnenju med drugim propadla tudi zato, ker je bil prevelik vdor narodno-zabavne glasbe na sam festival. Osebno nimam nič proti narodno-zabavni glasbi, gre pa zato, da bi RTV moral vztrajati pri popevki v narečju.
Zakaj koroško narečje ni tako prepoznavno in zastopano kot druga slovenska narečja?
Korošci imamo eno najlepših narečij. Poleg koroškega so mi zelo všeč tudi primorsko, prekmursko in notranjsko narečje, pa še kakšno bi se našlo. Zakaj koroško narečje ni tako prepoznavno? Mogoče sem tudi sam kriv za to, da nisem bil bolj vztrajen. Nisem silil svoje glasbe naprej, z glasbo nisem silil v Ljubljano. Koroško narečje je v primerjavi z drugimi glavnimi narečji v podrejenem položaju. A moram poudariti, da sem vsa ta leta vedel, kdo so Korošci v Ljubljani, ki so na pomembnih položajih, pa tudi na RTV, ki za Koroško niso naredili prav ničesar. In to jim zamerim. Če bi jaz poslal koroško narečje na EMO, bi mi verjetno odgovorili v slogu: »Kamnik, očitno niste prebrali pogojev za prijavo.« Dvakrat pa sem na EMO poslal slovenska besedila, a verjetno je bil problem v tem, da jih izvajam jaz. Včasih smo imeli tudi koroški radio, ki ima danes samo še naziv »Koroški radio«. Če nekdo iz Ljubljane dirigira, kakšno glasbo bomo poslušali na Koroškem radiu, to ni več koroški radio.
Kakšno pa je vaše mnenje o besedilih današnje popularne glasbe? Na prvi pogled je namreč videti, da bolj, kot je besedilo brez pomena in primitivno, več uspeha bo pesem požela.
Sam nisem ravno nek slavist. Veliko lažje mi je peti narečju kot pa v knjižnem jeziku. Prepričan sem, da če bi določene pesmi ustvaril v knjižni slovenščini, ne bi tako dobro zvenele, poleg tega pa ne bi posredovale takšnega sporočila, kot jim to uspe v koroškem narečju. Besedila popularne glasbe pa težko komentiram, ker je ne spremljam veliko. Ne poslušam vseh radijskih postaj, televizijskih programov ne gledam prav dosti, pogledam zgolj kakšen dober film.
»Želim si, da bi tudi kakšen mlad glasbenik začel ustvarjati glasbo v narečju, na svoj način.«
Kakšno je vaše mnenje o trenutni glasbeni sceni na Koroškem? Bi lahko regija bolje izkoristila mlade perspektivne glasbenike?
Na Koroškem je veliko dobrih glasbenikov, ki so tudi predstavniki regije. Želim si, da bi tudi kakšen mlad glasbenik začel ustvarjati glasbo v narečju, na svoj način. To bi bilo po mojem mnenju dobro, ker vidim, kako ustvarjajo v drugih narečjih, in da se nekateri izvajalci narečja lotevajo na drugačen način, tudi skozi narodno zapuščino. Zdi se mi, da je to bolj dolgoročna pozitivna osnova za to, da bo koroška identiteta na naši, slovenski strani, nekaj pridobila.
Kdaj in kako ste začeli s sodelovanjem z UK 101 Records?
V društvu 101 Records sem videl neko mlado idejo, s katero člani želijo nekaj ustvariti in spremeniti. K pridružitvi oziroma k sodelovanju me je vzpodbudila tudi predstava »Ahti, šiht!« v stari kovačiji železarne. Pridružil sem se, saj sem videl, da spoštujejo moje delo, in da mi želijo pomagati tudi na drugačen način. Presenetili so me s samim pristopom – v kratkem času so mi posneli dva super videospota za pesmi Tiha voda vejke grabne dieva in A mam še sploh pravico?. Ne morem verjeti, da se mi je to zgodilo v tako kratkem času, prej pa se 30 let ni premaknilo nič. Ta ekipa je perspektivna, takšnih bi moralo biti več. Vprašanje pa je, koliko takšnih ekip lahko preživi na tem majhnem prostoru. V kapitalizmu je pač tako, da se vse vrti okoli denarja.
Zakaj je v Sloveniji z dobro glasbo tako težko preživeti?
Ne bom govoril za vse žanre, ker ne bi bilo pošteno, se mi pa zdi, da v današnjem času res ne more preživeti vsak. Tudi tisti, ki je najboljši, včasih ne pride kam. Mogoče mu nekaj manjka, mogoče ga je sram – pa čeprav je najboljši, mu ne bo uspelo. Morali bi imeti nekoga, ki bi v vsakem žanru iskal talente – pa ne govorim o televizijskem šovu iskanja talentov –, tako kot denimo v Ameriki, kjer za to usposobljeni ljudje iščejo dobre glasbenike v posameznih žanrih. Pri nas pa vržemo vse skupaj v en lonec, zmešamo in iz tega lonca potegnemo »talent«. In ta »talent« od tega nima nič. Sam sem že pred časom spoznal, da od glasbe ne bom živel. Če bi živel v Ljubljani, bi me mogoče našli, veliko pa bi bilo odvisno od mene, kako bi se tam obnašal. V Sloveniji je pogost pojav, da nekdo preživi samo kratek čas. Okoli tega se naredi senzacija, tisti, ki so blizu medijev, to izkoristijo, potem pa zadeva potone v pozabo.
Kakšna je bila izkušnja snemati in delati v Nashvillu?
Že dolga leta sem imel željo iti v Nashville, saj sem že pri 15 letih poslušal kantri glasbo. Vedno sem si želel izkusiti in videti, kakšen je način življenja in ustvarjanja v Nashvillu. Čeprav se je vmes zgodil »drugi Nashville«, drugačen, kot je bil prej, me je prav tako prevzel, ker sem se srečal ravno s takšnimi ljudmi, ki so oboževali prejšnji Nashville. Spremenil pa se je samo zaradi mladih – če se ne bi spremenil, mladi ne bi poslušali kantri glasbe. To je namreč nekakšna baza kantri žanra; iz Nashvilla izhaja glavnina te glasbe. Glasbeniki v želji po uspehu v kantri glasbi potujejo tja in tam iščejo svojo zgodbo.
»Če izdam novo skladbo, jo bodo na Radiu Prlek vrteli prej kot pa doma.«
Imate v načrtu izdati še kakšen album?
Z albumi je problem, ker se ne prodajajo več tako kot pred leti, ne gredo več v promet. Danes se je bolj smiselno predstaviti s singli. Pomembno je to, da nekaj narediš. Ampak se pojavi problem, da če izdam kar koli novega, ne vem, kdo bo to vrtel. Če izdam novo skladbo, jo bodo na Radiu Prlek vrteli prej kot pa doma, ker v Ljubljani nekdo odloči, da to pač ni primerno za radijski program.
Kaj pa načrtujete v prihodnje?
Čaka me en življenjski jubilej, čaka me tudi obletnica – vsakih pet let naredim en večji koncert na Koroškem. Ampak letos bom resno razmislil, kje bo ta koncert, ker je bil zadnji na Ravnah na Koroškem slabše obiskan, glede na to, da sem domačin. Trenutno pa ustvarjamo z društvom UK 101 Records, imam pa tudi željo, da grem še enkrat čez lužo.
Jon Petek
