Marinko Galić, nekdanji reprezentant Slovenije, udeleženec svetovnega in evropskega prvenstva, bivši igralec Maribora, za katerega je igral tudi v Ligi prvakov, je za naš portal napisal kolumno o odhodu mladih igralcev v tujino, ambicioznosti njihovih staršev, nogometnih agentih, o tem, zakaj se mladi ne prebijejo do prvega moštva, njihovem razvoju. Kolumna o temi, ki je zanimiva tako za mlade igralce, njihove starše kot tudi nogometne trenerje in vse ostale, ki imate radi nogomet.
“V prvi vrsti se je vse skupaj začelo z Bosmanovim pravilom v sredini 90-ih let, ko je na evropskem sodišču sprožil revolucijo, saj se je izničilo pravilo o dovoljenem številu tujcev v ekipi, ko jih je vsak klub imel lahko le tri. Od takrat dalje je tudi v nogometu postal trg prost in odprt za vsakega igralca, kateremu je potekla pogodba in prihaja iz EU.
Od začetka novega tisočletja so se začeli pojavljati novi agenti, ki so z leti postali popularnejši in bogatejši od mnogih vrhunskih igralcev, kateri niso bili medijsko izpostavljeni. Dandanes jih je skoraj toliko, kot registriranih košarkarjev in so na žalost spremenili in obrnili na glavo tudi otroški in mladinski nogomet. Zakaj? Predvsem zaradi tega, ker so začeli podpisovati pogodbe z mladimi fanti, pravzaprav njihovimi starši (mladoletni ne morejo podpisovati pogodb), katerim so z obljubami o prestopu v tujino zmešali glavo. Večini teh mladih fantov postanejo s štipendijsko ali profesionalno pogodbo bolj pomembne postranske življenjske stvari, kar jim seveda glede na mladost ni za očitat. Bolj je za očitat institucijam, ki dovolijo, da agenti sploh posegajo v razvoj otrok starih med 13 in 17 let.
V prvi vrsti so tu krivi seveda starši, ki preko otroka vidijo rešitev svoje življenjske in finančne stiske, kakor tudi športna in tekmovalna pravila, ki dovoljujejo agentom podpisovanje tovrstnih pogodb. Nimam osebno nič proti njim, saj imam med njimi kar nekaj nekdanjih soigralcev, prijateljev, toda dogaja se pri mlajših selekcijah, da agenti pogojujejo klubom glede igranja otrok, ki so pod njihovimi pogodbami in s tem onemogočajo ostalim otrokom, da imajo korekten status in možnost rednega igranja.
Priznali ali ne, imajo prevelik vpliv na sestavljanje prvih moštev v vseh ekipah od U15 dalje. Sam nisem za, da se pred 20-im letom pelje mladega fanta v tujino, saj s tem izgublja naša liga, na koncu pa ugotovimo, da tudi sam konča na stranskem tiru, celo izgine iz nogometne scene. V večjih klubih se malo mladih in domačih igralcev prebije ravno zaradi neomejenega pretoka igralcev iz kluba v klub, saj k nam vozijo drugorazredne hrvaške, bosanske in srbske igralce, svoje domače fante pa dajo na stranski tir. Zame je stranski tir že to, da te fante, ki bi lahko dobili priložnost igranja v svojem klubu, posodiš v članski tretjeligaški klub, saj fanti izgubijo voljo do igranja in ga čez čas opustijo ali pa gredo v nižjeligaške avstrijske in italijanske klube. Absolutno se premalo zaupa v svoje igralce in se vozijo tuji igralci, katerim je slovenska liga le nujno zlo in odskočna deska za boljše lige. Osebno bi več vlagal v domače fante in domačo stroko, kot pa v tuje igralce.
Sicer pa je po moje še dodaten problem zakaj se otroci ne prebijejo do prvega moštva v tem, da se nekdanji vrhunski igralci ne odločajo za treniranje najmlajših selekcij, temveč bi vsi bili trenerji mladincev in članov, ali pa bi bili športni direktorji in agenti. Je pa to seveda povezano tudi s finančnimi problem klubov, ki večino denarja vlagajo v članski nogomet, zelo malo ali pa nič v otroški. Zato najmlajše selekcije trenirajo osebe, ki niso igrali resnega nogometa in so študirali fakulteto za šport. Najmlajši potrebujejo najkvalitetnejše trenerje, predvsem dobre pedagoge, katerim rezultat ni primarnega pomena, temveč razvoj vsakega posameznika. In to, da jim dovolijo IGRATI se nogometa.”
