Lovro Miler, koroški kuharski virtuoz, izhaja iz kuharske družine, ki ohranja več kot 100-letno tradicijo gostišča in kmečkega turizma Marin – Miler. Za svoje okusne »umetnine« je prejel že številne nagrade, njegovo kuhanje pa smo lahko spremljali tudi na televizijskih zaslonih. V kuharskem šovu MasterChef se je Lovro odrezal več kot odlično, saj se je v finalu boril za naslov slovenskega kuharskega mojstra. Lovro v intervjuju spregovori o vtisih in izkušnjah iz šova MasterChef, o koroški kulinariki in njegovih ciljih za prihodnost.
Tvoja družina se že dlje časa ukvarja z gostinstvom, doma imate tudi kmečki turizem. Ali meniš, da iz tega izhajata tvoj talent in ljubezen do kuhanja?
Tako je, ravno letos je naše gostišče in turizem dobilo priznanje za 120 let poslovanja, in mislim, da je to očiten dokaz, da se talent in ljubezen do gostinstva prenašata iz generacije v generacijo.
Pri kolikih letih si začel samostojno kuhati?
Glede samostojnega kuhanja nisem povsem prepričan, vem pa, da se je naša družina več zbirala v kuhinji in za »šankom«, kot pa v kakšni dnevni sobi. Verjetno sem že od malega nevede absorbiral vso to znanje in dogajanje okoli sebe, in ko sem res začel kuhati, ni bilo nobenega problema, vse je steklo in ni bilo strahu. Bolj samostojno sem začel kuhati na srednji gostinski šoli v Slovenj Gradcu, kjer me je s pravo energijo na pravo pot usmerila ena najbolj pozitivnih oseb, ki sem jih kadar koli spoznal, profesorica kuharstva Bernarda Klančnik.
Kot finalist kuharskega šova MasterChef si moral imeti že pred tekmovanjem ogromno kuharskih izkušenj. Si se na tekmovanju naučil veliko novega?
Izkušenj je bilo precej, a teh nikoli ni dovolj, še posebno pri takšnem tekmovanju, kjer se na noben izziv ne moreš pripravljati. Na takšnem tekmovanju oziroma pri kuhanju je največ, kar lahko poprej narediš, da spoznaš čim več tehnik in postopkov, ker v sekundi, ko vidiš živila, ti skozi glavo prešine tisoč idej, kaj bi pripravil in kako. Moraš se prepustiti, izprazniti glavo, misliti na nič, in ko pride čas, narediti vse, kar v tistem trenutku lahko. In to je to. Dal sem vse od sebe, in tako si pozneje nisem belil glave z vprašanji, zakaj nečesa nisem naredil drugače. Na tekmovanju sem se naučil ogromno, največ pa seveda od sebe. Imaš namreč to možnost, da se preizkušaš in razvijaš. Najboljša šola.
MasterChef je najprej šov, šele nato kuhanje
Za las se ti je izmuznil naslov najboljšega slovenskega kuharskega mojstra. Si pred tekmovanjem imel tako visoka pričakovanja?
Vizija je bila priti na šov, pokazati čim več in seveda odnesti čim več. In to mi je tudi uspelo. Na začetku lahko samo upaš, težko je kar koli preveč pričakovati, a sčasoma, ko sem spoznal preostale tekmovalce, sem ugotovil, da lahko brez problema pridem zelo visoko. To ni samohvala, ampak takratna realna slika.
Kaj ti pomeni finale v omenjenem kuharskem šovu? Je to vzpodbuda in potrditev dobrega dela?
To, da mi je uspelo priti do polfinala, je brez dvoma neka potrditev. Vsekakor pa je še večja potrditev, ko ti kaj podobnega uspe v resničnem svetu, ker televizija je konec koncev le televizija, in tudi kar je videti kot najbolj realen kuharski šov na svetu, je na žalost v prvi vrsti še vedno bolj šov kot pa kuhanje. Bila je super izkušnja, ki pa je ne bi ponovil. Raje se predajam pravim izzivom, ki mi jih ponuja resnično življenje.
Si bil poleg šova MasterChef še na katerem drugem kuharskem tekmovanju?
V srednji gostinski šoli je profesorica kar hitro opazila posluh za kuhanje, zato nas je z ekipo prijavila tudi na tekmovanje vseh gostinskih šol v Sloveniji, kjer smo dve leti zapored pobrali zlato in dobili tudi največ točk v zgodovini naše šole. Res lepi spomini. Prakso sem opravljal v ljubljanskem hotelu Grand Hotelu Union, kjer so kmalu opazili, da se znajdem, zato sem se jim dostikrat pridružil in pomagal pri pripravi na tekmovanja. Ustvarjali smo skulpture iz ledu, masla in soli, pripravljali razstave, in tudi tam sem si prislužil odličje v tandemu z Markom Potočnikom.
Mojstri slovenske gastronomije pljuvajo koroško kulinariko, kmečkih turizmov pa ne najdejo
Tvoja medijska izpostavljenost je verjetno prispevala tudi k prepoznavnosti vaše turistične kmetije. Kaj pa meniš o koroški gostinski ponudbi na sploh? Je z dobro kulinariko moč privabljati turiste?
Seveda je naš turizem zaradi tega širše prepoznaven, in prav to je lepa plat tega šova, saj se za sodelovanje v njem nisem prijavil zato, da bi me potem kdo na ulici prepoznal. To sem storil zase, za svojo dušo in naš turizem. Nekaj »veleumov«, slovenskih poznavalcev in veliko mojstrov na področju slovenske gastronomije, ki jih ne bom imenoval, je pred kratkim popljuvalo koroško kulinariko. Do neke mere se strinjam, da v celotni dolini težko dobiš kar koli pristno koroškega. Po drugi strani pa priporočam, naj v svojih »fancy« (finih oziroma modnih, op. p.) čeveljcih pridejo na kakšen turizem, saj je teh ogromno. So skriti biseri naše koroške kulinarike, seveda pa se je treba prej naročiti, a tako pač je. Seveda je koroška kulinarika težka, a razumljivo je, da rudarji ne bodo jedli fileja romba v zeliščni skorjici z žličko bučnega pirejčka. Vse se prilagaja in spreminja, a neke zgodbe in tradicije pa ne smemo zanemariti.
Rad kuhaš tradicionalno koroško hrano?
Ne. Najrajši jo pojem. Ker v naši kuhinji pač kraljuje mama – morda ji kdaj pa kdaj prišepnem kakšno novost –, kuhanje prepustim kar njej in »bici«.
Korošci si želijo sprememb na jedilniku
Smo Korošci dojemljivi za spremembe v kulinariki ali bolj vztrajamo pri naši klasični ponudbi, kot so nedeljska kosila z govejo juho?
Na začetku se ti zdi, da vsak pač želi klasiko, in večinoma to drži, a menim, da se celotna dolina premalo trudi glede novosti, da bi ljudem dali več priložnosti za nekaj neklasičnega. Menim, da so ljudje pripravljeni na kaj novega, oziroma da kar čakajo na kakšne kulinarične večere malo drugače, in kolikor mi čas dopušča, že delam na tem.
V tradicionalnih družinah večkrat velja nenapisano pravilo, da kuhinja pripada ženskam. Glede na to, da si v kuhinji pravi virtuoz, verjetno to pravilo pri vas ne velja.
Virtuoz, haha. Kuhanje mi ni tuje, rad kuham, a iz naše kuhinje se ne sliši kokodakanje niti enega petelina, ki bi jih včasih malo spravil v red, in tudi sam imam trenutno preveč dela, da bi se lahko posvetil samo kuhinji. Pravzaprav zaenkrat to ni moj cilj; razvijal bom nove jedi in poskušal ustvariti ekipo, ki bo inovativna in zagnana, ter bo imela posluh za nove stvari. Sam se trenutno ukvarjam s ponudbo in razvojem našega celotnega turizma ter z vsemi dejavnostmi na kmetiji. Ravno sem začel oglaševati tudi našo novo blagovno znamko »Marinhuana«. Gre za izdelke iz konoplje, ki jo pridelamo na naši kmetiji. V prostem času pa delam kot natakar.
Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Boš nadaljeval družinsko tradicijo gostinstva? Ali obstajajo želje po delu v kakšni restavraciji z Michelinovo zvezdico?
Torej, kot sem že omenil, bom svojo energijo usmeril v razvoj našega turizma. Načrtov in vizij je ogromno, ki pa jih uresničujem počasi, a urno enega za drugim. Ko nekje in za nekaj začutiš energijo, veš, da je to to. Neke pretirane želje ni več. Imel sem jo, ko sem bil mlajši, nekaj let sem bil tudi desna roka, čeprav le za en večer, naše najbližje italijanske michelinke, delal sem tudi v restavraciji v Sloveniji, ki bi imele zvezdice, če bi naredili vodnik za Slovenijo … Izkusil sem en delček tega, a sem prišel do spoznanja, da to ni zame. Domača pristna hrana, postrežena lepo, domiselno, s svežimi sestavinami … To je to. Pustimo se presenetiti.
Jon Petek
