Lobiranje je v zadnjem času kar pogosta tema v medijih. Lobira Nika, lobira Jaša, lobira pol Slovenije! Še celo posamezni ministri uporabljajo ta izraz za njihovo delovanje v Bruslju (sploh pogosto uporabljajo to besedo v povezavi s komisarskim mestom, ki naj bi Sloveniji pripadal).
Ravno tako se pa ta beseda pogosto pojavlja v vsakdanjem pogovoru: »lobiral sem za to, za ono,… smo že začeli lobirati, … lobirati bo treba…«. In imam občutek, da ti, ki o lobiranju največ govorijo, sploh ne vedo kaj lobiranje pravzaprav je. Zato pa ima ta beseda, torej lobiranje, običajno negativen prizvok, mnogi pa celo lobiranje enačijo z eno od oblik korupcije.
Toda lobiranje je samo po sebi, če se drži zakonskih okvirjev ter pravil in, če ga izvajajo registrirani lobisti, čisto zakonita zadeva. Seveda pa lahko lobisti delujejo tudi izven teh okvirov, ali pa lobiranje izvajajo neregistrirani lobisti z nezakonitimi prijemi, pri tem pa je to delovanje dobro skrito pred javnostjo in tu lahko pride do posledic, ki jih ljudje čutijo, ne poznajo pa vzrokov za to, končna posledica pa je lahko tudi, če ne že ugrabitev države pa vsaj ugrabitev posameznega podsistema države s strani interesnih skupin.
Lobiranje se imenuje izvajanje vplivanja, ko poskuša posameznik (lobist) vplivati na odločitev odločevalcev (lobirancev), ki so aktivni na področju oblikovanja in sprejemanja zakonodaje ter javnih politik, in pri tem to počne nejavno ter v interesu neke interesne organizacije. V bistvu gre pri lobiranju za legitimno izražanje in zastopanje posameznih interesov tako posameznikov, skupin kot organizacij ter tudi za vplivanje na odločevalce pri odločanju o teh interesih.
Zagotovo pa je lobiranje pojav, ki je znan vsem sodobnim državam in je postal del demokratičnega procesa pri oblikovanju in izvajanju javne politike, ki se ga, zaradi njegove dvojne narave poskuša sistemsko urediti z nadzorom in sankcioniranjem. Po drugi strani pa je lobiranje industrija, kjer se obračajo milijarde evrov, vendar pa je v starih demokracijah to že uveljavljena praksa, kjer so okviri in omejitve natančno določeni. Slabše pa je v t.i. novih demokracijah ali drugače imenovanih državah v tranziciji (predvsem gre tu za postsocialistične oziroma postkomunistične države), kjer regulacija sicer obstaja, vendar pa se zelo pogosto ne spoštuje in lobiranje prestopi meje zakonodaje.
Neuradno lobiranje pogosto preide v nelegitimno lobiranje in tudi v korupcijo. Prihaja pa tudi do težav, tako z nerazumevanjem lobiranja kot tudi nespoštovanjem okvirja, ki predpisuje delovanje lobistov. Kaj je to neuradno lobiranje – odvisno od primera je lahko celo nezakonito, sigurno pa vsaj nelegitimno – ker lobist ne ravna v skladu z zakonom in kodeksom lobistov, je pa drugo vprašanje.
In vse to meče slabo luč tudi na zakonito, legitimno lobiranje. Posledično pa se je v Sloveniji o lobiranju ustvarilo zelo slabo mnenje. In ne brez razloga. Prikrito lobiranje je enako kot korupcija večsmeren proces. Na eni strani je iskalec koristi, na drugi je ta, ki korist daje (ali v obliki prirejenih zakonov, prirejenih razpisov, različnih koncesij itd.), oba se zavedata dejanja, ki ostane skrito, saj imata oba od tega korist. Tretji člen v verigi pa so vsi ostali, oškodovanci. Če vsako tako dogovarjanje še ni kaznivo dejanje, pa je vseeno neetično in škoduje gospodarskemu in političnemu razvoju družbe.
No in po pojasnitvi pojma lobiranje smo prišli tudi do tega, kako ministri »lobirajo« za dobro komisarsko mesto. Pa je to lobiranje? Ne, to je navadno dogovarjanje, po domače mešetarjenje, barantanje. Seveda hoče vsaka država zase iztržiti čim več, vendar govoriti o tem, da je to lobiranje je popolnoma zgrešeno. In te izjave naših politikov novinarji poudarjajo v mainstream medijih, da bi ja poudarili kako uspešno in mednarodno ugledno vlado imamo. In seveda, beseda lobiranje tako lepo zveni, ne glede na svojo negativno konotacijo, ki jo ima v Sloveniji. Naša vlada zna lobirati. To je pomembno. S tem pa ravno tako, kot vladni predstavniki, ki govorijo o lobiranju, tudi novinarji naših mainstream medijev pri svojem poročanju kažejo svojo omejenost in neznanje, kako sploh ne razumejo, kaj lobiranje sploh je in vsak poizkus nekega vplivanja, ki je lahko zakonit ali nezakonit, javen ali skrit, ali pa barantanje, mešetarjenje oziroma vsako kravjo kupčijo imenujejo lobiranje.
Očitno je branje Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije za njih zaradi njihovih intelektualnih zmogljivosti misija nemogoče.
