»Šta, došli ste k bratu na posjetu,« me je na vhodu v vojašnico vprašal dežurni
desetar: »Kako se zove?«
Povem ime in priimek, on pa začne brskati po svojih knjigah: »Kako ste ono rekli, da se zove?« Ponovim in on ga končno najde: »Al nema najavljenu posjetu in još je na obuci, tako, da čete morati, da pričekate koji sat il dva. Ne smem još iči, da ga zovnem!«
Prižgal sem si cigareto in začel razmišljati, kako čim prej priti do brata. Ponudim
dežurnemu cigareto. Vzame jo in si jo ogleduje, preden si jo prižge. Opazil sem, da
jo občuduje, Marllbora vojak ne kadi ravno pogosto. Stopim sem še korak bližje do
njega in začnem nalagati ter jamrati, kako od daleč sem prišel, kako dolgo sem se
vozil …, naj poskusi kaj narediti, da brata čim prej spravim iz vojašnice, hkrati pa
sem mu v naprsni žep potisnil še skoraj polno škatlo Marllbora. Nasmejal se je kot
mali otrok, ki je dobil novo igračo, in stopil k telefonu ter spregovoril par besed z
osebo na drugi strani in ni minilo pet minut, pa se je brat že prikazal na vhodu.
Mala čudežna rdeča škatlica. Podoben efekt so v tistem času imeli tudi kava,
žganjarija (sploh whisky, če si ga slučajno kje dobil) in kavbojke. Vse to ti je v bivši
jugi tako ali drugače (vojska, trgovina, hoteli, bolnišnice …) odpiralo vrata, krajšalo
čakalne dobe in zagotavljalo privilegije.
