Le dober mesec po nastopu na direktorsko funkcijo sta se mi najavila funkcionarja lokalnega športnega kluba (eden od njiju je bil takrat še občinski svetnik). Seveda sem ju sprejel in po začetnih uvodnih vljudnostnih floskulah je pogovor potekal nekako tako:
»Dobro, da si ti sedaj direktor. Prejšnji direktor je ves denar spravljal v konkurenčni
klub v drugi občini.«
»Kako to mislita?«
»Ja, sedaj ko si ti direktor, boš pa ja pomagal nam!«
»Kako mislita pomagal?«
»Ja z denarjem, pa s storitvami. Tudi kakšna naročilnica bo padla. Ravno sedaj
posodabljamo igrišče. Boste pa že prispevali del za obnovo?«
»Glejta, kot javno podjetje bomo, če bomo lahko, prispevali za vse klube iz vseh
štirih občin sorazmerno ustrezen delež lastništvu, ki pa bo verjetno zelo skromen.
Kakih sto evrov za klub. Pa še to je vprašanje, če bo poslovanje dopuščalo.«
»Ne, mi rabimo sedaj nujno kakšnih 5000 evrov za ureditev avtomatskega dovoda
vode, takega, ki bo dnevno zalival igrišče sam …«
»Vidva sta ja nora. Kje pa naj dobim 5000 evrov. Ni šans! Takih iger se ne grem!«
In s tem smo zaključili. Takoj po njunem odhodu sem poklical župana in zahteval
sestanek, na katerem bomo prisotni jaz, ona dva funkcionarja in župan. Do tega
sestanka je tudi v kratkem prišlo. Na sestanku je bil župan dokaj korekten.
Zagovarjal me je in dejal, naj nehajo pritiskati name. Vendar pa, ko sta ona dva
odšla, mi je vseeno namignil, naj jim nekako poskušam »pomagati«.
