Na primeru vzpona in zatona velesil iz srednjega veka se pokaže, kako zlahka se zapravi bogastvo, če je uporabljeno v neproduktivne namene. Slovenija bo dobila velika sredstva za okrevanje s strani EU-ja in samo od vlade (od te vlade, ki bo razporejala ta sredstva), je odvisno, kako se bodo porabila, kam bodo šla. Ali se bo vlada, ki bo s temi sredstvi upravljala obnašala kot osmansko cesarstvo in špansko kraljestvo v poznem srednjem veku ali pa kot Nizozemska in Anglija v začetku novega veka?
Torej glavno vprašanje na naslednjih volitvah bo ali zaupati glas nenasitnemu KUL-u ali pa zmerni desno-sredinski vladi z razumevanjem za gospodarstvo? SD je šolski primer neproduktivne skrbi za državni denar, 70 milijonov za projekte in nič za izvedbo, hkrati pa skupaj z levico in LMŠ obljublja še več denarja NVO-jem. Glas za KUL je torej glas za otomansko in špansko pot, glas za stranke s posluhom za gospodarstvo pa glas za angleško in nizozemsko pot.
Če pogledamo par sto let nazaj, opazimo, da se je po dolgih letih mirovanja oziroma stagnacije sredi srednjega veka začela občutna BDP-ja. Glavni nosilec rasti je bilo v tem času kmetijstvo, pomembno pa so začeli prispevati k rasti tudi rudarstvo, gozdarstvo in trgovina. Velik vpliv na BDP-ja pa so imele takrat nalezljive bolezni (večja je bilo žrtev epidemije, manj je bilo delovne sile) in vojne, sploh Otomansko cesarstvo je svoj BDP dvigovalo predvsem s plenjenjem, saj je več zlata pomenilo več bogastva in več sužnjev več delovne sile. Podobno je svoj BDP dvigovala tudi Španija s plenjenjem svojih južnoameriških kolonij v začetku novega veka in obe državi sta imeli zlata toliko, da je le to začelo izgubljati na vrednosti, oziroma po domače rečeno, tudi zlato je podleglo inflaciji.
Podobnost obeh držav je v tem, da sta bogastvo ali kopičili ali pa vlagali v neproduktivno sfero. Centrala je popolnoma izgubila nadzor nad tem, kje se, kako se in ali se bogastvo sploh porablja. Iz dela bogastva so se gradili verski objekti, dvorci in druge stavbe, ki so bile dejansko same sebi namen, del se ga je vračal v nove roparske podvige, ostalo bogastvo pa se je kopičilo v različnih zakladnicah, v kolikor se ga ni potrošilo za uživanje in luksuz. Nista pa, za razliko od takratne Anglije in Nizozemske (prav tako roparskih kolonialnih sil) bogastva vlagali v trgovino in industrializacijo takrat primitivne proizvodnje.
Med leti 1000 in 1500 se je BDP proizvod komaj podvojil (iz 210 milijard na 430 milijard US $). V naslednjih tristo letih, pa se je, glede na leto 1500 potrojil (1800 – 1.200 milijard US $). Osmansko cesarstvo in španska kraljevina sta v tem obdobju (in tudi po letu 1800) pravzaprav ostali na istem, pretežno poljedelski državi, ostale države celinske Evrope in Anglija pa so se naglo razvijale in industrializirale. Rast njunega BDP je bila, napram drugim državam, zelo nizka oziroma je v nekaterih obdobjih celo stagnirala, ne glede na vso bogastvo, ki sta si ga naropali skozi stoletja. In kako dolgo sta prosperirala tako otomansko cesarstvo kot španska kraljevina kot velesili? Tako dolgo, dokler je bilo kaj za ukrasti, skratka, funkcionirali sta, dokler je bil na razpolago tuj denar. Tu pa se takoj pojavi primerjava s socializmom. Tudi socializem funkcionira samo tako dolgo, dokler je za trošiti tuj denar in ko zmanjka tega se le ta sistem sesuje sam vase, pred popolnim kolapsom ga rešujeta samo še vojska in policija. Seveda se bodo volivci sami odločili in izbrali, kaj želijo.
In ravno zato, bi spomnil, sploh starejše, ki se še spominjajo jugoslovanske nogometne lige. Takrat so se funkcionarji nogometnega kluba Hajduk (ki je spadal med najboljše klube takratne I. državne lige) javno hvalili: »Nihče ne more toliko plačati, kot lahko mi obljubimo!« Vas to kaj spominja na eno od predstavnic KUL-a, ko govori o tisočih in tisočih stanovanjih, ki bi jih zgradila njena vlada?
