Dva dni pred maturitetnim preverjanjem znanja iz matematike si je dijak ravenske gimnazije Domen Vreš, sicer doma iz Mežice, brezskrbno vzel čas za pogovor za nedeljski intervju. Z maturitetno polo iz matematike se ne obremenjuje, to je zanj le še formalnost, ki jo mora opraviti. Domen je namreč izjemen matematični talent, ki je za svoje računanje in reševanje matematičnih problemov prejel že ničkoliko nagrad in priznanj. V matematični ekipi zastopa Slovenijo na matematičnih olimpijadah po svetu, kmalu potujejo na olimpijado v Brazilijo. Kot pomočnik vodje slovenske ekipe bo letos obiskal tudi tekmovanje v Litvi. Domen je dokaz, da jabolko ne pade daleč od drevesa – namreč njegova mama je profesorica matematike, oče računalničar, sam pa bo jeseni začel z interdisciplinarnim študijem računalništva in matematike.
Domen, letos si tekmoval že na »Romanian Masters of Mathematics«. To je bilo prvič, da so na tekmovanje povabili tudi Slovence.
Ker bodo drugo leto Romuni gostili mednarodno olimpijado, so letošnji »Masters« razširili, in sicer kot nekakšno generalko za olimpijado, da bo dogodek stekel kar se da gladko. Zato so k sodelovanju povabili tudi Slovenijo.
Koliko udeležencev je bilo na tem tekmovanju?
Letos je bilo 20 ekip, od tega je imela Romunija kar tri – imeli so A-ekipo, B-ekipo in še lokalno šolo. Še matematiki iz lokalne šole so bili boljši od nas; Romunija namreč precej vlaga v matematike, tekmovalci so za dosežke tudi denarno nagrajeni.
Dobite tudi vi kakšno državno nagrado za dosežke?
Da, povrnjene potne stroške. Pa še za te je treba prek raznih postopkov in prijav.
Med težavnostjo na maturi in težavnostjo na matematični olimpijadi ni primerjave
V juliju te čaka olimpijada v Braziliji, se že pripravljaš?
Malo se že pripravljam, vendar je bilo ravno maturitetno obdobje, tako da še ni bilo pravega časa. Mi je pa sicer olimpijada bolj pomembna kot matura.
Verjetno je olimpijska pola malo težja od maturitetne.
»Malo« je v tej primerjavi zelo mila beseda.
Kako potekajo priprave na tako zahtevno tekmovanje, kot je olimpijada?
Tekom celega leta so priprave v Ljubljani, kjer poslušamo 12 štiriurnih predavanj. Nekaj je teorije, večinoma pa rešujemo naloge. A najbolj pomembno je, koliko vsak posameznik naredi sam. Imamo pa to srečo, da smo v dobrih odnosih s švicarsko olimpijsko ekipo. Pred olimpijado gremo še na zaključne priprave v Zürich, kjer bomo štiri dni. To je glavnina skupinskih priprav, veliko pa moraš delati sam.
Ali na teh pripravah predavajo profesorji s fakultet?
Mislim, da je bil profesor s fakultete samo eden. Sicer so to bolj študenti, ki so nekdanji tekmovalci. Profesorji na fakultetah se s takšnim tipom nalog niti ne ukvarjajo, zato so bolj primerni nekdanji tekmovalci, ki imajo še sveže izkušnje z olimpijad.
Na tekmovanjih se iščeta izvirnost in ideja
Kakšna pa je težavnostna raven teh nalog? Je podobna matematiki na fakulteti?
Težko je primerjati, ker se na teh tekmovanjih rešuje drugačen tip nalog. To ni niti srednja šola niti fakulteta. Na teh tekmovanjih se ne išče nekega vedenja, kjer bi moral tekmovalec pokazati neko fotografsko znanje, pač pa iščejo izvirnost. Tekmovalec mora najti pot do rešitve, se spomniti neke nove ideje.
Kje lahko tekmovalec najde tako specifične olimpijske naloge za treninge?
Največ se rešuje nalog s prejšnjih olimpijad. Sicer obstaja tudi dobra spletna stran z naslovom »Art of problem solving«. Na le-tej so dostopne vse pretekle olimpijade, ne samo mednarodne, pač pa tudi preostale.
Kako dolgo v povprečju rešuješ eno nalogo?
Kakor kdaj, o povprečnem času nisem nikoli razmišljal. Naloge so iz štirih matematičnih področij, in sicer so to algebra, teorija števil, kombinatorika in geometrija. Vsakemu tekmovalcu je blizu drugo področje, tudi vsaka naloga je različna. Lahko sta dve nalogi podobno težki, pa boš pri eni prej dospel do ideje kot pri drugi. Na olimpijadi je to videti približno tako, da imamo za tri naloge štiri ure in pol časa. Ker so naloge razvrščene po težavnosti – prva je najlažja in tretja najtežja –, Slovenci rešujemo tako, da praktično cele štiri ure in pol porabimo za prvo nalogo ali prvi dve. Tretje, najtežje naloge, Slovenci večinoma ne rešujemo, ker je izjemno težka. Namenjena je matematičnim velesilam, Američanom in Azijcem.
Slovenija s svojo majhnostjo težko konkurira matematičnim velesilam
Čemu obstaja tolikšna razlika v znanju matematike med Slovenci in Azijci oziroma Američani?
Težko zatrdim, zakaj, nekaj se mogoče skriva tudi v genih. Po mojem mnenju je takšna razlika zaradi tega, ker Azijci in Američani načrtno delajo in vlagajo v matematično znanje že od zgodnjega otroštva – vzgajajo jih v najboljše matematike. Imajo pa seveda tudi mnogo večjo populacijo, kar pomeni večji nabor tekmovalcev. Slovenija s slabima dvema milijonoma prebivalcev težko konkurira omenjenima velesilama.
Kdo se lahko udeleži olimpijade?
Udeležijo se je lahko vsi srednješolci, ki prestanejo izbor. Izbor poteka prek treh izbirnih testov in državnega tekmovanja. Na priprave se lahko prijavi vsak, pogoj je samo to, da je dijak srednje šole. DMFA (Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije) na začetku vsakega leta pošlje vabila po šolah, profesorji pa izberejo in prijavijo primernega dijaka. Na osnovi teh testov napravijo izbor za šestčlansko ekipo.
Na mednarodno matematično olimpijado se lahko uvrstijo le resnično nadarjeni matematiki
Kakšna pa je raven državnega tekmovanja?
Po mojem mnenju ni ravno smiselno, da se državno tekmovanje upošteva pri izboru za olimpijado, ker na le-tem ni istega tipa nalog kot na olimpijadah – na državnem tekmovanju so naloge precej lažje. Seveda je državno tekmovanje težje od srednješolskega programa matematike, ni pa toliko selektivno. Lahko se zgodi, da nekdo nekoliko po sreči usvoji vse točke, medtem ko drugi, ki matematiko zares obvlada, izgubi točke, ker ima slab dan.
Se lahko zgodi, da se na olimpijado uvrsti kdo, ki nima ustreznega znanja?
Na mednarodno olimpijado resnično težko, ker omenjeni izbirni testi veliko odločijo. Na kakšno drugo olimpijado ali tekmovanje pa bi se bilo mogoče uvrstiti že z državnim tekmovanjem.
So po srednji šoli tudi kakšne olimpijade?
Študentska olimpijada obstaja, ampak dvomim, da bi se mi uspelo uvrstiti tja. Verjetno bi za študentsko olimpijado moral študirati klasično matematiko.
Zaradi izjemnega znanja matematike Domnu pri pouku ni bilo treba sodelovati
Glede na to, da si izjemen matematični talent, imaš prilagojene ure matematike pri pouku?
Prva tri leta sem pri uri matematike lahko počel karkoli. Tudi druge predmete sem se učil, če je bilo treba, če smo denimo naslednjo uro pisali test. Profesorica me je pustila pri miru; vedela je, da s snovjo nimam nobenega problema. Snov, ki jo je predavala, sem poslušal in si kaj tudi zapisal. Ko pa so na tablo reševali vaje, sem delal tudi kakšne druge naloge, ker se mi je snov zdela rahlo dolgočasna.
Verjetno boš študij nadaljeval v matematični smeri?
Vpisal sem računalništvo in matematiko. To je interdisciplinarni študij, je kot en program. Ti dve fakulteti, torej Fakulteta za računalništvo in informatiko UL in Fakulteta za matematiko in fiziko UL, ponujata možnost takšne kombinacije, da študiraš delno na računalništvu in delno na matematiki.
Pa se z računalništvom že ukvarjaš?
Zaenkrat še ne. V osnovni šoli mi je oče, ki je diplomirani računalničar, dal knjigo za programski jezik Java. Takrat se mi je zdelo vse skupaj še precej zahtevno, tako da sem branje in učenje hitro opustil.
Jon Petek
