Koroška slikarja Anton in Janez Repnik v svojih delih pošteno in odkritosrčno predstavljata krivično družbo ter trpljenje »malega« človeka. Ljudem želita predstaviti to, kar je v družbi zgrešeno in nepošteno. Ampak na humoren, tudi ironičen način, s čimer se še bolj približata občinstvu. Ker je življenje že samo po sebi težko, da se ljudje vsaj malo nasmejijo in sprostijo. V hiši, kjer živita, imata svojo galerijo. Izobešenih in predstavljenih je ogromno njunih slik in risb. Poleg zbirke lastnih del je mogoče videti tudi dela drugih slikarjev, pohvalita pa se lahko tudi z obsežno zbirko zgodovinskih predmetov. Zbirka kovancev sega daleč v preteklost, do časov rimskega imperija, zbirko fosilov pa bogatijo izumrla bitja iz morja Tetis, ki je pred milijoni let pokrivalo območje Koroške.
Anton, ali danes še vedno tako radi slikate kot včasih?
Anton: To je moja največja ljubezen. Najprej me je pokonci držalo to, da poskrbim za svojo družino. Da bodo otroci imeli normalno življenje, da bodo normalno odrasli. Sedaj pa me pokonci drži čopič.
Kaj trenutno slikate?
Anton: Prej sem delal slike, zdaj pa večinoma risbe. V zadnjem času sem jih narisal 225. Tema, ki jo v teh risbah raziskujem, je zgodovina Slovencev, od Karantanije pa do sodobnih časov. Zanimivo je, ker smo bili Slovenci včasih pogani in ne kristjani, kar odpira še dosti tem za razmišljanje ter risanje.
Včasih je s tušem risal Janez, sedaj pa vi.
Janez: Ja, danes je ravno obratno. Imava pa oba veliko obojega, risb in slik.
Anton: Ko sem jaz odkril tuš, sem bil zelo srečen. Zelo dobra stvar je. Vendar pri risanju s tušem ni popravkov. Ko potegneš črto, je ne moreš več izbrisati.
Janez se je rodil s čopičem v roki in z ljubeznijo do slikarstva
Janez, kdaj pa ste se vi začeli ukvarjati s slikarstvom?
Janez: Odkar pomnim, slikam in rišem. Pravijo, da sem s čopičem prišel na svet, ker sem se zaljubljen v slikarstvo rodil. Ljudje so bili že zelo zgodaj navdušeni nad mojim delom, svojo prvo risbico sem namreč prodal že pri petih letih.
Anton: Jaz sem ga imel še na krilu, ko je on že risal s tušem.
Je bila vaša prva razstava skupaj z očetom?
Janez: Ne, moja prva razstava sega v leto 1984. Takrat nisem razstavljal z očetom.
Kako pa se pogovarjata o slikarstvu in slikah? Anton, ste Janezu svetovali pri njegovih začetkih?
Anton: Ne, večinoma sem ga pustil, naj gre svojo pot. Naj razvije svoj slog, da bo samosvoj.
Janez: Ko sem začel risati in slikati, sem bil zaljubljen v očetove slike. Hotel sem risati kot on, v slikarstvu sem si želel biti Anton Repnik. V življenju pa sem moral samo nekaj doživeti, nek premik, da se mi je odprlo novo obzorje, nov slog. To je bilo takrat, ko sem izgubil službo. V meni se je rodila nova umetnost, samosvoj slog. Prva slika, ki sem jo naredil v svojem stilu, je bila slika o brezposelnih. Najhuje je bilo to, da sem se v vojni za Slovenijo dva meseca plazil po gozdovih, in prvi dan, ko sem prišel nazaj v službo, me je čakala »knjiga«. Od takrat dalje pa samo slikam, torej od leta 1991.
»Na eni strani nam prodajajo pokvarjeno hrano, da nam lahko na drugi strani prodajajo zdravila.«
Takšnega kmečkega življenja, kot ga upodabljata, že skorajda ni več, danes je vse že bolj mehanizirano in modernizirano.
Anton: Res je, traktorjev pa ne morem slikati. Stari ljudje so mi govorili: »Boš videl – tehnika bo uničila ljudi!« Jaz pa mislim, da bo ljudi uničila globalizacija. Na eni strani nam prodajajo pokvarjeno hrano, da nam lahko na drugi strani prodajajo zdravila.
Ali ste si kam zapisovali ideje za slike, ki so se vam porajale?
Anton: Imel sem delovni zvezek oziroma skicirko. Povsod sem jo imel s sabo, tudi v službo v »fabriko«.
Vam krivica v družbi še vedno daje navdih za slikanje?
Anton: Krivica me je vedno bolela in me vedno bo. Rad bi nekako v humorju predstavil krivico in trpljenje, da bi se ljudje vsaj malo nasmejali, ker je že nasploh tako ali tako težko. Tudi jaz, če gledam televizijo, bi se rad malo nasmejal, sprostil.
Ali hitro dobita motive za delo, ko gledata televizijo?
Janez: Televizijo redko gledam, ker bi mi lahko razneslo glavo. Kaj dosti tako ali tako ne povedo. Sicer pa idejo hitro dobiš tudi brez televizije. Že če greš samo po Muti, Sloveniji ali Avstriji. Ogromno je motivov, samo videti jih je treba.
Anton: Tudi jaz s televizije težko dobim navdih, zgolj kakšno krivico vidim.
Na vajinih slikah lahko velikokrat opazimo harmoniko.
Anton: Ja, kmečko veselje. Ampak sam pa nisem nikoli znal plesati. Kadar je bilo treba plesati, sem se hitro skril. Rad pa sem gledal ples, še posebej na kakšnem skednju, ko se je zaradi plesanja ves majal.
Zanimivo – le zakaj imajo gospodje, »elitna družba«, radi slike, ki so iz preprostega, kmečkega življenja?
Janez: Verjetno imajo v sebi nostalgijo po teh časih. In te slike so izvirne, tega ne najdeš nikjer drugje.
Anton: Slovenci so bili včasih kmetje, poljedelci. Kneze in preostale velike Slovence so pobili. Tudi iz tega morda izhaja preprostost naroda.
Vojna je najhujša stvar, ki se lahko zgodi človeštvu
Kakšno pa je bilo življenje med vojno? Je bil poleg slabih stvari tudi kak lep trenutek?
Anton: Lepih trenutkov se najde – kljub vsem slabim. Ko je prišla vojna, smo bili ravno na takem kraju, da so podnevi okoli hodili nemški vojaki, ponoči pa partizani. Spomnim se dneva, ko sta prišla dva nemška oficirja. Jaz, oče in tadva smo sedeli pod hrastom in se pogovarjali. Kar naenkrat je eden od oficirjev segel v žep, iz njega potegnil barvice in mi jih dal. Tako sem bil srečen! Sicer pa je vojna huda stvar. Najhujša stvar, ki se lahko zgodi človeštvu. Če pride bolezen, prizadene enega ali pa dva. Vojna, ta pa več ljudi – in to so hude stvari. Najhujše.
V mestu bi verjetno oba težko živela?
Anton: V mestu bi pa res težko. Naravo sem vedno imel rad. Rad gledam rože, vsaka ima svojo barvo. In to, da jih lahko občudujem, je božji dar. Iz spalnice imam pogled na drevo in včasih skozi okno opazujem ptice. Pa si mislim – kako pogumen je tale ptič, da si gradi gnezdo! Jaz sem potreboval ogromno papirjev za hišo, ptič pa gradi brez vseh papirjev (smeh).
Sta imela pred kratkim kakšno razstavo? Koliko jih je že vseh skupaj?
Janez: Decembra je bila v Šenčurju pri Kranju, tudi v Vrhniki minuli torek. Oče bo mel čez 200 samostojnih in 300 skupinskih razstav, vseh skupaj torej čez 500. V Vrhniki pa je bila moja stoprva samostojna razstava.
»Umetnost je lahko samo dobra ali slaba.«
Včasih vaju je kritika predalčkala v naivno slikarstvo.
Janez: Zdaj že dolgo ne. Ampak ne morejo mimo tega. V Avstriji, Švici ali na Nizozemskem naju niso uvrščali med naivce. Sicer pa – če je umetnost iskrena, pa naj bo naivna ali akademska! Umetnost je po mojem mnenju lahko samo dobra ali slaba. Ljudje si postavljamo neke čudne meje.
Anton: Meni je všeč ta kritik iz Maribora – Mario Berdič. Kaj vse on vidi v sliki, neverjetno! Včasih se mi zdi, da ko slikam, ob meni sedi, ter zraven mene trpi in se veseli. Prav cenim ga.
Ali vaju je to, da nimata akademske slikarske izobrazbe, kdaj oviralo pri delu?
Anton: Jaz v mladih letih sploh nisem vedel, kaj je to akademsko slikarstvo, da se lahko umetnine prodajajo. So mi pa predlagali sodelavci, naj grem k slikarju Karlu Pečku, ker je akademski slikar. Pa sem res šel. »Nekaj je v tvojih slikah, kar delaj naprej,« mi je dejal. In enkrat mi reče, naj neko sliko popravim. Ko pridem drugič, mi reče: »Repnik, tole sliko si pa dobro naredil.« Pa je bila ista slika (smeh).
Vemo, da rada razstavljata tudi v vajini galeriji v domači hiši.
Janez: Imava par razstav na leto. Tudi drugi umetniki so razstavljali tukaj, ne samo midva. Lani decembra je bila zadnja razstava, in sicer za očetovih 80 let.
V galeriji vidimo tudi vitrine in v njih lepo zbirko zgodovinskih predmetov.
Janez: Da, imava lepo zbirko kovancev in predmetov še iz časa rimskega imperija, fosili pa so iz daljnega obdobja, ki sega milijone let nazaj, ko je bila naša dežela pokrita z morjem. Oče te predmete že dolgo zbira, pa še vedno kaj najde. Tudi galerije in muzeji se zanimajo za najino zbirko, vendar je ne dava.
Vajina dela je verjetno nemogoče kopirati?
Janez: Zdaj, v času moderne tehnologije, je to mogoče, ampak da bi to kdo naredil iz sebe in iz srca, kot to počneva midva, seveda ne gre. Največ lahko slikar v življenju doseže s tem, da je edinstven. Da se po delu točno ve, kdo je slikar, da se slika prepozna brez podpisa.
Jon Petek
