V letu 2021 so prihodki v državni proračun iz naslova dohodnine znašali 1,53 milijarde, nevladne organizacije pa so prejele od neposrednih in posrednih proračunskih uporabnikov (ministrstva, občine, FURS, javne agencije in zavodi) 482,54 milijonov eur oziroma 31,54% sredstev (še leta 2018 je znašala cca. 15%), ki so se zbrala z dohodnino. Trend naraščanja pa se pod to vlado samo še nadaljuje.
Vendar pa, če odštejemo nevladne organizacije, ki so dejansko res javnega pomena, kot so
gasilci, Karitas, Rdeči križ in organizacije, ki so pomembne za lokalno skupnost (razna športna in kulturna društva), nam ostanejo predvsem profesionalni črpalci javnih sredstev ali poenostavljeno rečeno paraziti, ki zajedajo naše denarnice.
Zadnji javni razpisi samo potrjujejo moje trditve. Par milijonov za razne razpise tu, par
milijonov tam… milijoni za prijatelje na prirejenih razpisih, milijon za Jenulijeve anarhiste,
milijon za Mukijeve nekoristne “nakladače”… Nekaj podobnega, kot bi denar metali direktno v peč, nobene koristi od njih. Državljani, ki pa vse to financiramo, pa nimamo pri vsem tem
nobene besede. Milijoni se delijo mimo nas, nepregledno, nesmotrno, neučinkovito in
pogosto tudi nezakonito.
Zato sem že pred časom že pisal o tej temi. Vendar pa so zadnji dogodki moje prepričanje
samo še utrdili in seveda, če že moramo zagotavljati denar za NVO-je, naj nam država vsaj
omogoči, da sami odločamo o tem, kateri nevladni organizaciji ga bomo nakazali. In vztrajam na tem, na neposredni demokraciji, saj gre tudi konec koncev za moj denar! Svoj predlog še enkrat ponavljam in upam, da bo nova vlada (ki bo zagotovo desna) to tudi storila.
Sedaj lahko vsak prostovoljno donira katerikoli nevladni organizaciji, pa tudi političnim
strankam do 1 % od dohodnine (ko sem pisal o tem prvič je bilo še 0,5 %). Ta možnost se naj ukine. Prav tako se naj neha financirati nevladne organizacije. Uvede pa naj se 15 % obvezna donacija iz naslova dohodnine, vendar z možnostjo izbire s strani davkoplačevalcev, komu gre ta donacija. Vsak davkoplačevalec pa naj se sam odloči, katerim organizacijam (doniral bi lahko do na primer petim različnim) bo doniral 15 % svoje dohodnine.
S plebiscitarno noto takega odločanja bi se hitro pokazalo, katere organizacije ljudje
prepoznavamo kot koristne, všečne, zanimive … skratka katere so vredne našega zaupanja in seveda našega denarja, povzročilo pa bi tudi tekmovanje med samimi nevladnimi
organizacijami, ki bi svoje storitve dejansko bile prisiljene prilagoditi neposrednim uporabnikom njihovih storitev.
Zagotovo bi se v tem primeru, z neposredno demokracijo oziroma možnostjo samostojnega
odločanja, sredstva razdelila precej drugače, kot se sedaj. Nekatere organizacije bi doživele
pravi razcvet, druge pa bi le životarile ali celo popolnoma ugasnile. S plebiscitarno noto
takega odločanja bi se hitro pokazalo, katere organizacije ljudje prepoznavamo (ali
prepoznavajo) kot recimo koristne, všečne, zanimive … skratka katere so vredne njihovega
zaupanja in seveda njihovega denarja. Pokazalo pa bi se tudi, katere organizacije niso nič od tega. In razne GONGO organizacije (Jutri je še en dan, Mirovni inštitut…) bi se verjetno bile prisiljene dati stehtati, koliko so dejansko vredne na trgu nevladnih organizacij. Verjetno brez neposrednega napajanja iz proračunskega korita nič!
Tudi trg nevladnih organizacij bi deloval, samo vzpostaviti ga je treba. Tako bi
davkoplačevalci vsaj nekaj dobili za svoj denar, če ga že moramo neprostovoljno odstopiti
nevladnikom. Nekatere nevladne organizacije bodo zacvetele, nekatere ovenele in nekateri
pa si bodo pač morali poiskati nove službe. Res je, da bodo precej slabše plačane od teh, ki
so jih v svojih nevladnih organizacijah navajeni, ampak življenje je pač kruto. Ljudje so
odločili. Ljudje pa imajo vedno prav (tudi če se motijo, jih ne moreš zamenjati). In
neposredna demokracija, za katero se tako zavzemajo pri Jenulijevem Glasu ljudstva bo
delovala tudi v praksi.
Dr. Štefan Šumah
