Danes mineva natanko 100 let od Koroškega plebiscita, ki je po prvi svetovni vojni določil mejo med Avstrijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zajeten del nekdanje slovenske Koroške je s takratno voljo ljudstva pripadel Avstriji, vendar za Libeličane to ni prišlo v poštev. Zgolj trma in dovolj močna narodna zavest Libeličanov je vrnila Libeliče Sloveniji.
Svetovne sile so po prvi svetovni vojni leta 1919 v francoskem St. Germainu določile, da bo koroško ljudstvo o meji med Avstrijo in Kraljevino SHS odločalo samo. Zaradi dvojezičnosti in mešanja dveh narodnosti na tem območju je nastal spor, ki ga mirovna pogodba ni razrešila. Ljudstvo je na območju Koroške o meji odločalo 10. oktobra 1920, to pa je bil za današnje slovensko ozemlje žalosten dan.
Glasovanje, najprej predvideno v coni A in nato še v coni B, ki je bila globlje na današnjem avstrijskem Koroškem, se je končalo kar z rezultati glasovanja v coni A, saj se je ljudstvo odločilo, da bi raje kot v skupni državi Srbov, Hrvatov in Slovencev živelo v Avstro-Ogrski. Za Avstrijo se je odločilo približno 60 odstotkov volivcev, preostalih 40 pa za Kraljevino SHS. Tako je tudi nekaj občin, ki so večinsko glasovale za Kraljevino SHS, zaradi skupnega rezultata v coni A, pripadlo Avstriji.
Tiste občine, ki so večinsko glasovale za Slovenijo in so kljub temu pripadle Avstriji, pa avstrijski oblasti niso bile ravno po godu. Kar 11 od 18 takratnih občin, ki so večinsko glasovale za priključitev h Kraljevini SHS, so avstrijske oblasti zaradi politične sumljivosti in premajhni pripadnosti Avstriji priključile k drugim, bolj “avstrijskim” občinam, te pa danes ne obstajajo več.
Libeliški upor svetovnim silam
Tudi Libeliče so takrat spadale v cono A, ki je v celoti pripadala Avstriji. Vendar Libeličani s tem niso bili zadovoljni, saj so s 57 odstotki izrekli pripadnost Kraljevini SHS. Avstrijci so takoj po rezultatih plebiscita z mejniki označili svoje ozemlje in mejo zavarovali z vojsko. Za trmaste Libeličane pa to ni bila nobena ovira. Ponoči so prestavljali mejnike tja, kjer so sami želeli, da bi meja potekala.
Ko so se za priključitev Libelič h Kraljevini SHS začeli boriti duhovnik Anton Vogrinec, učitelj in soustanovitelj ravenske gimnazije Janko Gačnik ter Rudolf Mencin, so se stvari za Libeličane začele premikati v želeno smer, slišali so jih celo do Beograda. Leta 1922 je razmejitvena komisija v Mariboru odločila, da bo meja potekala tako, kot so glasovali Libeličani. Seveda vsi Libeličani se s tem niso strinjali, 43 odstotkov jih je glasovalo za Avstrijo, nekaj se jih je zaradi tega poleg mejnikov preselilo bolj na sever.
Slovenska vas je ponovno postala slovenska, zmagale so močna volja, želja in ljubezen do domovine. Vas z manj kot 1000 prebivalci se je uprla svetovnim velesilam in zmagala, to libeliško zavedno slovenstvo pa je lahko še danes zgled vsem Slovencem.
