Sodobne države (tudi samostojna Slovenija), ki se imajo za demokratične, so bile ustanovljene ob predpostavki svobode govora. Koncept svobode izražanja in razširjanja mnenj kot absolutne pravice vsakega posameznika je bil nekaj samoumevnega, nekaj, o čemer se ni razpravljalo ali vanj dvomilo. Do zadnjih nekaj let, ko je postmodernistična levica idejo svobode govora sprevrgla v nekaj, kar to ni.
Najprej so se začele razprave, da je svoboda govora omejena. Ravno v tej povezavi jo zadnje čase omenjajo. Najpogosteje je slišati stavek: »Sovražni govor ni svoboda govora.« Od tod najbrž tudi ideja ministrice za pravosodje Dominike Švarc Pipan, da je »možno hkrati podpirati svobodo govora in obsojati sovražni govor«. In da sta to dva različna koncepta. Nista. Upam, če uporabim besede ministrice, da tega ni težko razumeti.
Svoboda govora je temeljna človekova svoboščina, kar pomeni, da je neposredno izvršljiva in absolutna. Brez bojazni pred cenzuro in grožnjami državnega represivnega aparata nam omogoča, da lahko izrazimo svoje mnenje. Svoboda govora zajema kakršenkoli govor: glasen, sovražen, prijazen, žaljiv, ljubezenski. Je celota. Čim želimo nek del izločiti, to ni več svoboda govora, niti ni več temeljna človekova svoboščina, ampak postane metodično in regulativno pogojevanje svobodne volje in mnenj. To pomeni, da nekdo (cenzor ali koordinator) opravlja delo avtorizacije mnenj in stališč, subjektivno določa, kaj je sprejemljivo (običajno za oblast) in kaj ni. V tem trenutku svoboda govora ne zajema več vseh mnenj in stališč, temveč se z njenim omejevanjem skuša doseči, da nekatera mnenja ne samo, da ne morejo obstajati več, ampak ne obstajajo več.
Tako imenovani sovražni govor ni pravni pojem, kot izraz obstaja nekaj več kot pol stoletja, izmislili so si ga, da bi omejili negativna stališča in mnenja o postmodernističnih vrednotah. Če koga užalimo ali prizadenemo, je to del svobode govora. Če je kdo užaljen, poišče pravico v civilni tožbi na sodišču. Zelo nevarno je, da omejevanje svobode govora postane del kaznivega dejanja. Prvič, ´sovražnega govora´ ni mogoče objektivno opredeliti; to lahko nekdo stori le po svoji podobi in percepciji, le tako, da si nekdo misli, da je nekaj sovražni govor, čeprav za drugega ni. Drugič, opredeljevanje, kaj je ˙sovražni govor´, prej ali slej pripelje do zlorabe (oblasti).
Svoboda govora pomeni, da lahko človek svobodno govori brez omejitev. Omejitve so lahko zgolj v njem samem, kar je individualno ter stvar kulture in omike; omejitve nikakor ne smejo biti stvar oblasti. Čim jih enkrat začne postavljati, lahko pademo pod teror ne samo cenzure, ampak tišine. Ne more biti zakona, kaj je sovražni govor, lahko je samo ustava, da imamo svobodo govora. Svoboda govora preneha obstajati v trenutku, ko z opredelitvami, kaj je sovražni govor, začnemo določati njene meje. In ravno to zdaj počne Golobova vlada – skušala bo omejiti izražanje ljudi, podajanje mnenj. Ravno zato moramo braniti svobodo govora z vsemi razpoložljivimi sredstvi, sovražni govor, karkoli pač to pomeni, pa sprejeti kot stranski učinek (čeprav ima, denimo, aspirin tudi slabe stranke učinke, ima preveč dobrih stvari, ki odtehtajo negativne učinke) pravice, ki je bila bistvenega pomena za napredek človeštva. Če tega ne moremo sprejeti, potem si te pravice, pravice svobode govora, ne zaslužimo, svobodo pa prepustimo v roke ljudi, da si politično korektnim in ´in´ pojmom, kot je sovražni govor, manipulirajo z nami in nas nadzorujejo.
Polje presoje, katere ideje, teorije, besede in besedne zveze so ´sovražni govor´ je nevarno raztegljiv. Glede na ideološko naravnanost te vlade, bodo pod to ´streho´ tudi mnenja, ki so ´sovražna´ do splava, istospolnih porok, homoseksualnosti, ideologije spola ali ilegalnih migracij. Kar je zelo nevarno za svobodo, ker se beseda ´sovraštvo´, izkorišča v ideološke namene. Danes je postala sopomenka za ´fobijo´, z njo je opredeljena vsaka kritika migracij in LGBT agende. Če rečeš » ne maram gejev«, si označen za homofoba. Če rečeš, »sovražim ilegalne migracije«, si označen za ksenofoba. Po drugi strani je povsem zaželeno, da ´sovražiš´ desničarje, cerkev, domobrance ali nuklearno družino. Kakopak, mnenje, ki ga imamo in ga zagovarjamo, ni ´sovražno´, nasprotno stališče je. V tistem trenutku postane ´sovraštvo´ povsem sprejemljivo. Dovolj je, da nekoga označimo za zlobnega desničarja ali kapitalista in levica s sovraštvom nima več težav. Sovraštvo obstaja predvsem na levici, tisti, ki bi zdaj opredeljevala ´sovražni govor´. Na progresivni strani prevladuje mnenje, da bodo s cenzuro in obsojanjem pregnali sovraštvo, pohlep, seksizem in diskriminacijo, mogoče kar vse tegobe sveta vključno s slabim vremenom in boleznimi. Pri čemer ne razumejo, da je sovraštvo čustvo, ki je del človekove narave. Zato moramo boj proti ´sovražnemu govoru´ razumeti tudi kot boj proti človekove naravi. Ampak z regulativo zagotovo ne bomo poskrbeli, da bodo čustva, ki nas delajo človeške in človečne, izginila. To je zgolj praktičen način za nadzor nad svobodo izražanja.
Svoboda govora torej je ali je ni. Ni nekaj vmes, ne more biti ločena od različnega govora z različnimi pridevniki. Če podpiraš svobodo govora, podpiraš tudi tako imenovani ´sovražni govor´, karkoli pač to pomeni. In obratno. Če si proti ´sovražnemu govoru´, si tudi proti svobodi govora kot temeljne in univerzalne človekove svoboščine.
Ja, Dominika Švarc Pipan, »tega res ne bi smelo biti tako težko razumeti«.
Povezava na link: https://kavarnahayek.wordpress.com/
