Rokomet v Slovenj Gradcu je na začetku jubilejnega leta doživel enega hujših pretresov. Klub se je po sobotnem porazu članske ekipe doma proti Ormožu razšel s šefom stroke in trenerjem Nenadom Maksićem, igralsko legendo Slovenj Gradca. Naelektreno vzdušje iz sobotne slačilnice, po kateri mnogi niso zatisnili očesa, se je v nedeljo zjutraj sprevrglo v dogovor o tem, da Maks odide.
Kritik in očitkov je bilo enostavno preveč, da bi igralci in trener še lahko korektno sodelovali. Pritisk po nenavadno slabi tekmi s Prleki in po slabem nadaljevanju lige je bil tako velik, da se drugače, kot se je, pač ni moglo končati. Člansko ekipo bo po petnajstem kolu prevzel dosedanji pomočnik Žiga Lesjak, Maks pa se je poslovil. Iz vrha kluba so prišle izjave, da je bilo slovo korektno, brez zamer in z obojestranskimi željami po uspehu. Para iz pregretega lonca na piha več, klub pa bo moral poiskati novo energijo za zahtevno nadaljevanje lige. Zdaj je že jasno, da se bo Slovenj Gradec v zaključku NLB lige boril za obstanek v elitnem tekmovanju.
Pričakovanja ob Maksovem prihodu so bila velika. Peto ali celo četrto mesto, morda pokal EHF. Zdaj se je izkazalo, da pričakovanja niso bila realna. Trener ekipe ni pripravil za to, bržčas pa je kar nekaj napak storilo tudi vodstvo kluba. Pri tem imam v mislih predvsem kadrovsko sestavo moštva, za katero se je že lani vedelo, da je pomanjkljiva. Razpoloženje v moštvu in klubu so poslabšale še poškodbe kar nekaj igralcev, za katere zdaj ni ustreznih zamenjav. Mladi val, ki prihaja, še ni sposoben stopiti v enakovredne boje na prvoligaških igriščih. Jedro konflikta je torej bilo med realnimi možnostmi ekipe in (pre)velikimi pričakovanji. Konflikt je bilo treba hitro rešiti, rešljiv pa je bil edino na takšen način, da ekipa dobi drugega trenerja. Zaupanje drug v drugega po sobotni vroči razpravi v slačilnici je bilo podrto, druge poti ni bilo. V športu je pač tako, da za neuspeh vedno odgovarjajo trenerji. Maks je odšel prepričan, da so ga pomagali odstaviti posamezni igralci.
Sobotna tekma Slovenj Gradca in Ormoža je bila s koroške plati tako slaba, da slabša ne bi mogla biti. Fantom v belo modri opravi v glavnem nič ni šlo od rok. Kdo bi lahko dobil občutek, da so namenoma igrali slabo, da so »rušili« trenerja. Tega nikoli ne bomo izvedeli, vemo pa za posledice. Maks in RK Slovenj Gradec sta se razšla in slovenjgraški športni javnosti se poraja vprašanje, kako naprej. Sporazumno slovo trenerja je akt preteklosti, kakšna pa je prihodnost?
Vodstvo slovenjgraškega rokometnega kluba je, zdi se, kar preveč dolgo živelo v iluzijah, da bo sezona 2023-24 nekako že »šla skozi«, potem pa se bo ekipa okrepila za nov vzpon proti vrhu. Nekatere igralske kadrovske rešitve se niso izšle po napovedih, položaj so poslabšale še poškodbe. Naštevanje vzrokov ne pripelje daleč, Slovenjgraški rokomet potrebuje rešitev zdaj. Že v soboto proti Škofljici in teden dni kasneje v Ivančni Gorici proti Svišu, da o priložnosti za uvrstitev na finale pokala Slovenije niti ne govorim.
Sedemindvajsetega februarja člani za uvrstitev med štiri najboljše v pokalu v Dolu pri
Hrastniku igrajo z domačim prvobeligašem TKI Hrastnik. Na papirju so favoriti, a še vedno ni jasno, ali se bodo do takrat pobrali ob ne ravno dobrih rezultatih v NLB ligi. Dva poraza v nadaljevanju, najprej proti Slovanu za en gol in proti Ormožu za dva, ne dajeta garancije, da se bodo pričakovanja tudi udejanjila.
Spomnim se, da so se lani spomladi nekateri štajerski rokometaši ponujali Slovenj Gradcu, tu pa so jih odslovili, češ da jih ne potrebujemo. Ti fantje zdaj, eden tu, drugi tam, uspešno streljajo po nasprotnikovih golih, nam pa je žal, da jih nismo angažirali. Vsaj meni se zdi škoda, da smo jih pustili pred vrati. Za enega od njih sem celo na dopustu na otoku Ugljanu slišal, da prihaja na Koroško, kar nekaj dni sem ga s starši in dekletom videval ob morju, potem pa nič. Saj ne, da bi za to koga krivili, vprašanja pa bodo za vedno ostala neodgovorjena. Skoraj vsi, ki v klubu odločajo, so bili prepričani, da imajo dovolj dobro zasedeno prvo ekipo, da pomoči »poceni« igralcev ne bodo potrebovali.
Izkazalo se je, da je bila ocena kadrovskega stanja v klubu premalo domišljena. Tudi Maks se je strinjal z njimi. Morda se ob ustreznejšem kadrovanju zdaj ne bi srečevali s hudo krizo, ko se nekateri navijači spet spomnijo na prejšnjega trenerja Vajdla, ki je bil z ekipo enkrat šesti, drugič pa peti. Slovenjgraški ljubitelji rokometa bodo ta sobotni stres in slovo od Maksa že preživeli, saj so znali premagati že mnoge druge težave in tekmovalne neuspehe. Navijačem in podpornikom kluba je najpomembnejši uspeh njihove ekipe, s kom in kako, pa jih pravzaprav ne zanima kaj dosti. Ko so uspehi, so akterji njihovi ljubljenci, ko uspehov ni, tudi ljubezni ni več. Ostane pa spoštovanje, tudi z Maksom je tako. Maks je ostal legenda, čeprav je moral oditi.
A v ospredju slovenjgraške športne javnosti mora ostati rokometni klub. Zdaj je treba reševati in rešiti prav njega, ni pomembno, kdo in kako bo to storil. Že v soboto v eni odločilnih tekem v Škofljici. Fante bo poskušal dvigniti prav njihov nekdanji soigralec in nazadnje Maksov pomočnik Žiga Lesjak.
Ivan Praprotnik
